Prepričana sem, da ste se že kdaj zalotili, da ste razmišljali, kako veste kaj se plete po moževi ali ženini glavi. Kar predvidevali ste nekaj, ampak tega niste mogli z gotovostjo ali argumenti potrditi. Dozdevalo se vam je nekaj…
No, to so predvidevanja in predpostavke, ki nimajo kaj dosti skupnega s tem, kaj dejansko neka oseba misli ali razmišlja. V partnerskem odnosu se to kaže približno takole: jaz sem bil prepričan, da ona ve, da jo imam rad, ker ji prinesem dvakrat na leto rožice. Ali pa tale primer: jaz sem mislila, da on želi, da jaz vsak dan odnesem smeti, kar pa jaz nočem.
No, ste opazili podobnost?
V obeh primerih sta osebi predvidevali kaj si partner misli ali ve, nista se pa o tem prepričala skozi jasno in artikulirano komunikacijo, kjer bi vsaka stran povedala in se izjasnila skozi dialog, kaj si v resnici želi, misli ali hoče.
Med tem, da nekaj predvidevamo in med realnim stanjem je ogromen razkorak. Če sočloveku ne sporočimo jasno svojega videnja ali izrazimo potrebe tako kot jih mi začutimo, kako naj torej druga oseba, ki ni mi sami, ve, kaj bi mi pravzaprav radi? Res je tudi, da se v ta vozel ne-komunikacije vpletemo zlasti ženske, ki kar predvidevamo, da vemo, kaj se plete našim najdražjim po glavi. Naše predpostavke so lahko svetlobna leta daleč od njegovih dejanskih misli, a me bomo trdile, da kar vemo, kaj on razmišlja. Tovrstni sindrom, moram (nerada) priznati ni toliko značilen za moško populacijo, četudi se najdejo junaki, ki vse vejo in predpostavljajo, da poznajo, kako se njihova draga počuti ali o čem razmišlja.
Kaj pa če obrnemo zgodbo in se vrnemo k prvotnemu namenu uporabe jezika, grla in glasilk? Torej da povemo in enoznačno izrazimo kaj se nam plete po možganih. S tem se izognemo dvoumnim sporočilom, obe strani točno vesta o čem se gre in kaj eden in drugi pri tem mislita, občutita in raziskujeta, kje sta se zataknila, če je to potrebno. Kajti, čeprav v naši želji, da nedvoumno sporočimo naše misli, se še vedno rado pripeti, da naš partner ali partnerka to sliši popolnoma drugače ali pa dojame sporočilo kot napad, grožnjo ali ustrahovanje. Ker ne vpraša nazaj kaj točno je bilo mišljeno z določenim sporočilom in nesporazum ostane nepojasnjen, mu ostane grenak priokus, da nekaj ni v redu in to se vleče, začnejo se plesti predvidevanja in začarana spirala navzdol v negativno konotacijo je sklenjena.
Imam majhen namig, kako se prepričati, da smo se pravilno slišali in razumeli: ko osebi nehata s pogovorom ali razlago, lahko za preverjanje razumevanja povedane vsebine obnovita, kaj sta se dogovorila. V približno tri četrtine pogovorov znata partnerja pravilno obnoviti poanto in vesta o čem sta se dogovorila, da lahko vsak svoj del ustrezno izvrši oziroma realizira. No, v preostali četrtini pa se izkaže, da sta se partnerja popolnoma narobe razumela oziroma tisto, kar je govorec sporočal, poslušalec sploh ni tako dojel temveč je iz pogovora izluščil nekaj popolnoma drugega. Če tega ne bi preverila, bi ostalo na nerazjasnjenem nivoju cel kup vsebin, o katerih bi se načeloma osebi pogovarjali, a ne bi dojeli sporočila tako, kot je bilo mišljeno.
No, to je še en vidik, kje se lahko zatakne komunikacija in se zoper začne predvidevanje in se oblikujejo predpostavke, ki pa nimajo realnega ozadja. Seveda bosta partnerja trdila, da se ogromno pogovarjata, a kaj, ko se ne slišita v ustrezni meri ali pa se razumeta napačno. Torej vas sedaj nagovarjam, da se pogovarjajte jasno, enoznačno, ustrezno situaciji in na koncu s kančkom humorja preverite ali sta se razumela tako, kot je bilo sporočilo predano. Tako se privarčuje ogromno časa, volje in ljubezni.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica