Verjamem, da se je marsikdo med nami že našel v stiski trenutka, ko odkriješ, da te je tvoj ljubljeni prevaral ali je tvoja najdražja skočila med rjuhe z nekom drugim. Kaj naredimo v takšnih izjemno stresnih momentih, ko srce nori, razum blokira ti pa moraš nekako preživeti?
Kaj pogojuje naše reakcije na prevaro, se pravi izdajo skupnega partnerskega zavezništva? V večji meri so to vzorci, ki jih imamo vtisnjene skozi vzgojo, vzglede v primarni družini in smo jim bili priča kot otroci. V nekaterih civilizacijah se partnerji menjavajo, otroci so skupni in je to za njih popolnoma naravno in sprejemljivo. Odkar je nujno vedeti kdo je čigav otrok in kdo bo podedoval ta košček zemlje ali tisto posest, se je uveljavila dogma zvestobe v zakonski oziroma partnerski zvezi.
Kaj to v praksi pomeni? Ko se dva človeka odločita, da bosta skupaj oblikovala partnersko celico in kasneje običajno to tudi nadgradita v družino, se nekako podrazumeva, da sta si zvesta, torej v mislih in dejanjih ne mislita na koga drugega in se seveda ne spustita v spolne odnose z neko tujo osebo. Mnogi od vas boste porekli, da je razlika med tem, če se partner zaljubi v nekoga drugega in se spusti v spolnost na podlagi čustev ali pa če gre zgolj za »športni« prekršek, če gre za nepremišljen seks v neki situaciji, ki se sicer ne ponavlja.
Pri tem bi rada opozorila, da velika večina posameznikov ni tolerantna do nobene od tovrstnih kategorizacij prevare in že pomisel na to, da bi lahko partner ali partnerka bila s kom drugim, jim povzroči tako rekoč fizično bolečino in odločno izjavijo, da takoj zapustijo partnerja, če samo posumijo, da jih vara in jih dokazi, da morebiti temu ni tako sploh ne zanimajo. Oni vedo za sebe, da takšne izdaje nikoli in nikakor ne bodo mogli odpustiti, ne glede na vzrok, ki je pripeljal partnerja do tega. Do sebe ne morejo biti objektivni in nikoli ne priznajo ali pomislijo, da so tudi sami morebiti prispevali k temu, da se je partner ozrl za kom drugim.
So pa tudi pari, ki živijo skupaj vedoč, da sta prevarani. Tukaj ne izpostavljam, kateri spol je tisti, ki bolj skače čez plot, saj me praktično delo s pari uči, da tako mož kot žena v skoraj enakem razmerju varata svoje partnerje. Bolj pomembno se mi zdi dejstvo, da mnogi pari kljub tej boleči izkušnji ostanejo skupaj, nekateri zmorejo razčistiti vzroke, ki so jih pripeljali tako daleč, da so iskali uteho v kakšnem drugem objemu in poslej se bolj zavestno in kvalitetno posvečajo eden drugemu. So pari, kjer ena stran miži in se dela, da ne vidi, kaj se dogaja ter tako živijo mnoga leta, ignorirajoč notranjo bolečino, stisko in občutenje, da so izdani, a kljub temu vsak večer ležejo k tej osebi, ki jim povzroča čustvene bolečine.
Težko je razložiti mehanizme, ki lepijo dve različni osebnosti skupaj. Poznam kar nekaj primerov, ko so gospe odkrile, da jih možje varajo, a jim sploh na misel ne pride, da bi se ločile ali delale »cirkus«, saj jim je z ekonomskega in statusnega vidika v redu, da je navzven videti, da so srečna in ljubeča družina. Če je od znotraj vse gnilo, pač skrivajo in se pretvarjajo.
A še bolj zanimivo je dejstvo, da taisti možje, ki varajo in imajo ljubice, le te po navadi zapustijo in se ne želijo ločiti temveč ostanejo ob ženi. Nekako skleneta dogovor, da ne bosta uničevala skupnosti in družine, ki sta jo gradila mnoga leta in tako igrata vsak svojo vlogo, ki na zunaj kaže videz urejenosti.
Ste ugotovili, da ne obsojam zgoraj napisanih situacij in zgodb? Namreč, življenje je mnogo več od trenutkov, za katere čutimo, da so boleči ali nesprejemljivi. Predlagala bi, da sami sebe vprašajmo, kaj smo storili za svojo skupnost, sebe, partnerstvo in posledično dobimo tudi podobne odzive. Enostavno.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica