Simona Iglič je dolgoletna pedagoška delavka, ustanoviteljica Zasebnega vrtca Volkec in certificirana Human Design vodnica. Njeno delo že vrsto let povezuje otroke, starše in pedagoške strokovnjake, pri čemer išče poti, kako razumeti in podpreti edinstvenost vsakega posameznika. Simona razkriva, kako ji Human Design pomaga pri delu s starši, kako lahko starši bolje razumejo sebe in svoje otroke ter kakšen vpliv ima poznavanje svojega dizajna na vsakdanjik posameznika.
Simona, začniva pri tebi osebno. Kateri trenutki, vonji ali okusi ti prinašajo občutek domačnosti in sreče?
Kako lepo vprašanje. Zadnje čase se lahko rečem, da utapljam v srečnih trenutkih, ko mi uspe za skupno mizo dobiti moje najdražje. Hčerko Mio, ki ima 20 let in že eno leto sama živi v Torinu, sina Martina, ki ima 15 let in ogromno prijateljev, s katerimi se rad druži, pa mojega dragega, ki mislim da ceni moje kuharske spretnosti ter predvsem voljo in ljubezen do priprave jedi, energijo, da nas zberem skupaj, da povabim še koga, npr. sestro (s katero sva po dolgih letih spet nerazdružljivi, in druga drugi v pomoč pri življenjskih bitkah), in njene otroke, ki so že skoraj odrasli in prav posebne sorte. Ja, to je ta vonj domačnosti, ko se dobimo za našo okroglo mizo, na kosilu, ki ga z veseljem pripravim za vse in je po navadi res okusno. Teh druženj je bilo včasih veliko, ko so bili otroci mali. A ko si mlajši, ne ceniš tako zelo te polnosti, pogrešaš čas zase, za oddih, je preveč vsega, da bi se ustavil in čutil to zadovoljstvo. Zdaj pa je več kot dovolj ne samo ur, ampak dni in tednov časa zase in pogrešam stare čase ter zato toliko bolj hvaležno sprejemam trenutke, ko se na kratko ponovijo. Kar ne morem verjeti, da sem že v teh letih, ko se to dogaja in takšne pišem.
Če pa sprašuješ še po vonju pa o, jaa! Toliko nekih žavbic in pršil pa svečk imam po svojih poličkah. Se zelo rada prepustim vonju, da me popelje v telo in umiri duha.
Sem eden tistih ljudi, ki je zelo srečen v svojem delovnem okolju. Samo da vstopim v naš brlog, kot pravim vrtcu Volkec, se počutim srečno in doma. Tako da se pravzaprav večino časa počutim, da sem doma.
Kdo si in kako bi se predstavila tistim, ki te še ne poznajo?
Sem ena zanimiva (to rečem zdaj, ko se imam že dovolj rada) oseba, ki “rada” življenje prevrača na glavo. Hočem, ali nočem sem nagnjena k ustvarjanju sprememb tako zase kot za druge v svoji okolici. Baje je najhuje, ko sem nekaj časa preveč tiho. Potem se ve, da prihaja nov val. Zdaj počasi sprejemam to svojo divjo naravo in jo začenjam uporabljati kot svež veter v jadra in ne več kot rušilni cunami, ki še mene preseneti. Ekstremi so del mene, pa tudi varno rutino imam zgrajeno v sebi. Ob boku precej veliki discipliniranosti in odgovornosti stoji in me podpira, ko je nevarno, ko je težko, ko se ne vidim in pozabim nase, na svojega pravega duha, takrat sem potem ena tistih “pridnih punc”, ki delajo vse, kot je prav in kar se mora. Že od nekdaj se potapljam v globine vsega; odnosov, življenja, umetnosti sobivanja … “Pregloboko koplješ in predolgo te ni”, so mi že rekli mnogi, ki so me imeli ali me imajo še radi. A to je moja narava in težko se ji odpovem. Tudi sama se učim sprejemati ta umik v svoj svet in spoštovati prihod nazaj, brez da vmes izgubim pomembne odnose.
Svoje življenje že dolgo prepletaš z otroki, starši in pedagoškim okoljem. Kako bi opisala svojo poklicno pot – od prvih korakov do točke, kjer si danes?
Prvi koraki, moje povezanosti z otroki segajo v zelo zgodnje otroštvo. Že ko sem bila stara 9 let, sem vedno imela kakšnega otroka za čuvat. Okoli mene so se preprosto pojavili. Jaz sem videla in opazila njih, oni pa mene. Še danes, ko hodim po mestu npr., se z mnogo otroki pogledam v oči. S tistimi v vozičkih in tistimi, ki že hodijo ali tekajo naokrog. Vsakega pogledam in oni se takoj odzovejo. Velikokrat se dotaknemo drug drugega z rokico, tako na hitro in mimogrede, čeprav smo tujci.
Tega z odraslimi ne doživim pogosto. In to je ta lepota otroškega sveta. Stik. Preprost človeški stik. Brez agende, brez mask. Jaz vidim tebe in ti vidiš mene.
Šolanje pa je potekalo takole. Po gimnaziji izbira Pedagoške fakultete ni bila v prvem planu. Želela sem si namreč študirati psihologijo. Pa je življenje reklo, druga varianta bo šla skozi. In tako je bilo. Predšolska vzgoja na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, takoj po njej še študij sociologije na FDV (ne vem več točno, zakaj), neka ambicioznost v meni mi ni dala miru. Medtem pa že prva zaposlitev v enem prvih zasebnih vrtcev v Ljubljani, v vrtcu Pingvin, s katerim sodelujem še danes, po 24 letih.
Kaj te je pripeljalo do odločitve, da ustanoviš Zasebni vrtec Volkec?
Dvoje se je zgodilo. Naši družini se je napovedal Martin, ki je bil moj tihi vodja pri postavljanju vrtca. Že iz trebuha ter zlasti po tem, ko je bil prvi (pravzaprav drugi, a o tem, kdaj drugič, ker je res lepa zgodba) vpisani Volkec. Druga ali pa morda sočasna spodbuda pa je prišla od za moje življenje zelo pomembne moške osebe, ki me je na kratko, a jasno uzrla ter podprla mojo naravo, karakter, osebo, ki sem takrat bila. To je bil danski družinski terapevt Jesper Juul, katerega sem spoznala na usposabljanju organizacije Familylab. Njegove spodbude ne bom pozabila do konca življenja. “A star is born” je komentiral, ko je prebral moj esej o refleksiji na njegovo knjigo. Povabil me je na kosilo in rekel: “Ti bi morala odpreti svoj vrtec”. In sem ga. Zame je pripravil tudi posebna pravila in pogoje sodelovanja, da bi nadaljevanju lahko podpiral tako on, kot ostali mentorji Familylaba. Potem je prišla bolezen in Jesper je imel res težka naslednja leta življenja. Volkec se je moral tako v nadaljevanju izgraditi brez njegove pomoči. A je bila dota prepoznavanja tako velika, da smo šli na raketni pogon, vsi, ki smo odpirali in gradili volkčevo zgodbo. Te energije začetka ne bom nikoli pozabila. Neizmerno hvaležna, da sem doživela, kaj pomeni biti uzrt v pravem trenutku.
Če se dotakneva vrtca – kaj je tisto, kar je pri Volkcu drugače? Kaj bi rekla, da je srce njegovega delovanja?
O ja, srce. To je tisto. Volkec ima srce. Nima vsaka ustanova in vsak sistem srca. Čeprav bi se nekako spodobilo, da ga ima. Srčna energija je močna energija. Če je osamljena in živi le v enem človeku, ni dovolj za skupnost. Prava srčna energija je povezovalna. Ne gre za energijo enega človeka, ampak za skupen utrip mnogih, ki so se pripravljeni povezovati, dopolnjevati, učiti drug od drugega, podpirati, sodelovati. Za ljudi, ki prihajajo tudi v konflikte, nesoglasja, a jih nekako rešijo na način, da rastejo tako skupaj kot vsak sam zase. Ko pogledam nazaj, vidim, da smo v vseh fazah delovanja vrtca vedno imeli to, kar navajam. Če se je zgodilo, da nismo več utripali kot eno, so se slej ko prej napovedale in tudi zgodile spremembe. Pa saj tako je povsod in vedno v življenju. Ljudje odidejo, energija se spremeni, pridejo novi … ustvari se harmonija in življenje teče dalje. In tako je še danes, po 15 letih delovanja. Srčna energija naše hiše ima na trenutke barve močne volje, elana, zanosa, spet drugič diši kot prepuščanje, sprejemanje in negovanje hvaležnosti za vse dobro, ki je skrito v in malenkostih, tu in tam pa je srčna energija tudi bojevita in odločna, jasno začrta meje in postavi novo smer. Slednja niansa se mi še vedno zelo dopade.
Pri nas je res zelo zanimiva energija. Pred kratkim sem jo spet doživela na sveže. Ko v hišo pridejo novi ljudje in se na roditeljskem sestanku pomešajo s starimi člani ekipe, je lepo videti, kako doživijo našo komunikacijo, odnose, način urejanja medsebojnih izzivov … Bi rekla, da so prijetno presenečeni, da formalno okolje premore toliko pristnosti vseh. V teh trenutkih se vedno znova zavem, kako lepo in iskreno je pri nas.
Na tvoji poti se je močno zasidral tudi Human Design. Kako je prišel v tvoje življenje?
Ja, priletel, kot strela z jasnega, preko prijateljice kot trač novica sredi običajnega prijateljskega klepeta. “Hej, ste slišale za … Jaz sem manifestorka!“
Human Design vzbudi radovednost, saj obeta, da te nekam uvrsti, nekaj pove o tebi, česar še ne veš. In verjetno sem v tistem trenutku življenja potrebovala kakšno res dobro informacijo več o sebi, zase. Pa sem se podala, na pot raziskovanja. Najprej mi je razlago naredila prijateljica Maja, ki je že nekaj malega vedela o Human Designu, potem pa sem iskala dalje. Kdo v Sloveniji se ukvarja s tem. Našla Andreja (takrat je imel spletno stran Human Design Slovenija), s katerim sva vrsto let ostala povezana in sodelovala v mnogih projektih. On me je tudi spodbudil za šolanje na IHDS (International Human Design School) in tako se je nadaljevalo. Šolanje in močna izkušnja osebnega eksperimenta. Seveda sočasno z veliko prelomnico v mojem življenju; ločitev (po 20 letih zveze) od očeta mojih/najinih otrok. Kako mala sta bila, Mia in Martin, takrat stara 9 in 4 leta. Jaz 36. Življenje je dišalo drugače tista leta. Obetalo in obljubljalo, s pomočjo human designa pa tudi odstiralo mnoge napake, iz katerih sem se ogromno naučila o sebi, življenju, starševstvu, partnerstvu. Kako zanimiv je ta pogled nazaj. Zdi se, kot da sem odtekla maraton do danes. Utrujena in ponosna, na vse, kar je bilo treba preseči, ne zrem več tako neučakano v prihodnost in vedno bolj ostajam v tukaj in zdaj.
Kaj je bilo tisto razkritje o tvojem lastnem Human Designu, ki te je najbolj pretreslo ali osvobodilo?
To je tudi zgodba. O napačnem izračunu in aha momentu, ko sem izvedela za pravi dizajn. Vse je z namenom, je takrat rekel Andrej. Si morala uzreti resnično sebe šele zdaj.
Pretreslo, osvobodilo in odprlo neskončno polje raziskovanja me je, ko sem spoznala svoj odprti čustveni center (center imenovan solarni pleksus v telesnem diagramu). Povsem konkretno to pomeni, da sem dobila potrditev za svojo občutljivost na čustva, občutke, emocionalno stanje drugih in kako močno to lahko vpliva name ter povsem sprevrže mojo telesno energijo.
Zavedati sem se začela vseh odtenkov mojega ega (gre za srčni center telesnega diagrama), ki je potiskal in pritiskal na mnoge moje najdražje, vse pod geslom ljubezni, skrbnosti, odgovornosti tudi take, ki je presegala meje drugega. Velike in težke lekcije sem si zadala na področju spoznavanja lastne vrednosti, samospoštovanja, samozavesti. Na eni od delavnic, ki jih vodi moja sestra (telesno usmerjena terapija), sem prišla do slovesa od srčne energije, ki jo opisujem zgoraj. Kako zanimivo doživetje, še danes me sprašujejo udeleženke, če sem že našla svoje srce.
Dopadlo se mi je razkritje, da je moj tip telesa generatorski in da sem na tem svetu, da generiram energijo skozi delo in je glavni pečat, ki ga puščam na svetu, podpis zadovoljstva. To je lep občutek, ko si zadovoljen s porabo svoje energije.
Začniva pri osnovah. Kaj sploh je Human Design in zakaj mu rada rečeš »znanost o edinstvenosti«?
Meni je Human Design kot ena zlata škatla z rdečo pentljo, ki jo je nekdo vrgel z neba dol na zemljo in notri je ena knjiga, v kateri vse piše. Za vsakega izmed nas. Piše o tebi, meni, o vsakem. Samo nekaj osnovnih besed se moraš naučiti in že lahko bereš.
Human Design je darilo človeštvu. Iščem in čakam priložnost, da se mi ubesedi pravilno, kako doživljam Human design kot pripomoček, s katerim odkrivaš svojo pravo naravo. Pravzaprav ni tako pomembno, da za osnovo vzamemo rojstne podatke, ki definirajo, kakšna je tvoja telesna energija. Bolj pomembno je to, da se začnemo pogovarjati o nas samih in drugih v zelo zanimivi govorici, ki izpostavlja eno pomembno stvar: RAZLIČNI SMO SI. Ti nisi jaz in jaz nisem ti. Med nama so galaksije in milijone let bi rabila, da bi lahko resnično razumela drug drugega; kako drugače je biti fizično v tvojem telesu. Human Design nariše to različnost. Da ti besede, mnogi že govorimo – podnapise – za opis telesne energije skozi 9 centrov telesnega diagrama. Saj Večinoma vsi že poznamo 7 čaker. Human Design dodaja še dve polji energije in zelo veliko informacij o vsakem delu človeka; tako v smislu psihologije osebnosti, telesnih organov in zdravja kot tudi duhovnih lekcij vezanih na različna področja življenja.
Pa če se vrnem k različnosti in dejstvu, da smo edinstveni. Samo ena Simona je, in čeprav si delim dizajn z vsemi, ki so bili rojeni 2.7.1978 ob 19:15 v določenem prostoru, je življenje mojega dizajna odvisno od ljudi, ki so me vzgajali, od okolja v katerem sem rastla, od moških, ki so me ljubili in jaz njih, od otrok, ki so se mi rodili in me za vedno spremenili. In tako naprej.
Human Design te torej ne določa. Določa te stopnja zavedanja ali nezavedanja o sebi (kot si se naredil) in svojem načrtu/dizajnu. Human Design ti prikaže naravno in zato zdravo stanje tvojega telesa, ki ima energijo za nekatera doživetja, za druga spet ne v takšni meri, kot si morda bil vzgojen, da jo moraš imeti.
Human Design nam ponuja osnovne pojme, koncepte, da razumemo, na katerih področjih telesa in osebnosti nas meče “ven iz sebe”, vleče v energijo drugega in nam ponudi možnost, da to tudi s pomočjo razuma, predvsem pa novih telesnih izkušenj, ki si jih dovolimo doživeti, presežemo.
Preprosto rečeno: Dovolimo si in naučimo se reagirati drugače. In vse se začne spreminjati. Odnosi z otroki, partnerjem, vse. Morda ne takoj, a sčasoma nas transformacija lahko popelje v harmonijo z drugimi, kot je prej nismo poznali.
Do harmonije pride, ko si ti TI in jaz JAZ brez kompromisov, prilagajanja, izkrivljanja sebe, svoje energije. To je nekaj, kar otroci imajo naravno. So svoji. Zato je z njimi tako lahko priti v stik. In biti edinstven ti omogoča, da prideš z drugim v stik. Ne v kožo drugega, ne v njegove čevlje, kot radi rečemo, ko želimo biti empatični in sočutni. Ne v drugega, ampak v stik z drugim. Do tja seže človek z zavestjo, ki jo premore evolucijsko, do sedaj. In to je čudovito doživetje. Biti hkrati na polno v sebi, svoji energiji in se dotakniti energije drugega, polnega sebe. Dopolniti pa se le v tistih delih, ko se to naravno organsko zgodi, brez vmešavanja uma. Zveni zahtevno in v resnici tudi je. V resnici pa zelo naravno stanje vsakega izmed nas. Velikokrat doživimo v vrtcu takšno harmonijo v skupini otrok. Čudovita je.
Sedaj, ko si predstavila osnove Human Designa, kako ga uporabljaš v praksi – najprej pri sebi, nato pri drugih?
Pri sebi vsako obdobje raziskujem nekaj drugega. Včasih kopljem po globinah sebe in določenega centra, spet drugič sem nekje na površju pri čistih osnovah. Tako je tudi zadnje mesece, ko sem predana osnovnemu vodilu za kar tri tipe teles (generator, projektor, reflektor): Ne iniciraj! Torej ne začenjaj, ne dajaj pobud, ne prižigaj isker …
Vse to so naloge četrtega tipa telesa: Manifestorja.
Takole zveni v moji glavi: “Simona, nisi manifestroka. Počakaj. Kaj ti prinaša življenje? Kdo te je poklical; kakšen predlog, pobudo za delovanje si prejel-a danes? Nobene? Torej počivaj, se zabavaj. Poslušaj glasbo, meditiraj, kuhaj … Uživaj in ostani v svoji rutini.”
Kako ga uporabljam pri drugih? Velikokrat se čudijo prijatelji in znanci, kako imam v mislih shranjene vse dizajne vseh, ki jih poznam. In to, kar drži. Nimam sicer nekega fotografskega spomina, a teorija human designa mi je tako zanimiva, da jo ves čas preverjam z realnimi ljudmi, ki mi zaupajo svoj dizajn. Ko se pogovarjam z ljudmi opazujem, kako se odraža teorija, ki jo imam o določenih centrih v resnični energiji ljudi. To me res veseli in navdušuje. In potem ustvarjam v spominu neki nabor opažanj glede na informacije, ki jih pridobivam in jih tudi uporabljam, ko svetujem ljudem. Povem primere; kako se odražajo določene ranljivosti v ljudeh. Npr. opazujem vse t. i. emocionalne ljudi, kako se odzivajo, kako se jim spreminja čustvena energija. Kako se včasih ne zavedajo, da imajo t. i. čustveni val, ki ga ne morejo prekiniti, čeprav bi ga radi. Ali pa opazujem ljudi, ki imajo konstantno energijo v centru grla; kako govorijo, kakšna je njihova komunikacija, kako se velikokrat tiho, kljub neskončni energiji v tem centru itd. … In seveda je vsak moj odziv, vsako moje svetovanje prežeto in navdahnjeno s pomočjo vseh teh uvidov.
Na svetovanjih pa izgleda tako, da človeku predstavim tip telesa, se sprehodiva skozi devet centrov telesnega diagrama in pogledava, zakaj je mogoče življenje težko na določenih področjih in kako bi lahko bilo lažje.
Vedno je zabavno s projektorji, ko jim povem, da niso prišli na ta svet, da delajo (garajo) in takoj sledijo izpovedi, kako se jim res ne da … tega in onega in kako resnično utrujeni so nekateri v svojih telesih. Pred kratkim je projektorica z najbolj iskrenim (utrujenim in nekoliko naveličanim) glasom pokomentirala prijateljico, ki dela ogromno nadur v službi in jo zato vedno čaka (kot da je delo opravičilo): “Jaz res ne cenim dela.” Kako narobe bi to lahko zvenelo brez Human Design vedenja.
Velik del tvojega dela je namenjen staršem, ki želijo bolje razumeti sebe in svoje otroke. Katere uvide jim Human Design najpogosteje prinese in zakaj so ti dragoceni za družinsko življenje?
Uvid, da smo si različni. Narisano vidiš, kako tvoj otrok ni enak tebi in ti ne možu in tako naprej. To je kar veliko doživetje za družino. Potem so tu podrobnosti; iz telesnega diagrama vidimo, kdo določa čustveno stanje v družini, kdo daje občutek varnosti, ugodja, kdo ne/hote izvaja mentalni pritisk, kdo povzroča fizični stres oziroma daje gorivo za delovanje tudi drugim itd. …
Zavemo se in lažje razumemo, zakaj je nekdo v družini vztrajen, drugi hitro popusti, zakaj nekdo ves čas govori, spet drugi joka za vsako figo, kot se reče. In še in še jasnosti pride, skozi poznavanje naših dizajnov.
Ne boste verjeli, če ne boste probali. Ko boste, pa vas bo rahlo šokirala resničnost informacij. Vsaj mene je in navdušenje še kar traja.
Kaj pomeni, da s pomočjo Human Designa spoznamo svoj tip, strategijo, avtoriteto in profil? Katera od teh komponent je staršem navadno najprej najbolj uporabna?
Običajno se na začetku zabavamo z odkrivanjem značilnosti določenega tipa telesa. Vsak tip telesa že predstavlja neki nabor značilnosti, ki jih ne moremo zanikati.
Npr.
Po teoriji imajo manifestorji odbijajočo in zaprto auro, zato jih čutimo kot močne in vplivne in morda zaznamo, da se v njihovi bližini naša aura skrči; se počutimo, kot da nas zatrejo, ali pa skušamo mi zatreti njih, ker se nam upira vpliv, ki ga imajo na nas.
Dovolj pomembne trditve, da jih raziskujemo, če je naš otrok tipa manifestor, drži?
Avtoriteta in profil prideta na vrsto kasneje. Avtoriteta je izraz v human Designu, ki določa, na kakšen način je dobro, da se odločamo (sprejemamo odločitve), če želimo ostati v stiku s svojo telesno energijo in delovati v skladu s svojo telesno inteligenco, v nadaljevanju skrbeti za pravilno porabo svoje energije v določenem trenutku življenja.
Kaj bi se po tvojem spremenilo v družinah, če bi starši že od rojstva poznali dizajn svojega otroka?
Vse ali nič. Samo poznati dizajn nekoga ne pomeni nič. Informacije same po sebi ne prinašajo nobenega naprednega starševstva. Human Design pritegne mnoge, a redki se mu predajo. Pa to ne pomeni, da je s tem kaj narobe. Obstajajo številne druge prakse, znanja, vede, tehnike, pristopi, ki ljudem pomagajo do tega, da so bolj v stiku s sabo in zato tudi boljši in dovolj dobri starši.
Če pa vendar začutite, da vam Human Design ne odide iz misli pa toplo vabljeni, da se potopite najprej v svoj dizajn in nato še v otrokovega, do tiste mere, kot čutite, da je potrebno. Moje mnenje je, da ostanite na površju informacij in zavestno opazujte vajino RAZLIČNOST, tako boste dobili ključ, da vstopite v globine otrokovega dizajna, ko bo to zares potrebno, ko bodo vplivi okolice preveliki, ko bo otrok rabil vašo oporo in se boste lahko oprli na vedo, ki opredeli otroka brez starševskih filtrov. Human Design vodniki smo vam seveda pri tem v pomoč.
Kako je Human Design trenutno prisoten pri starših in pedagogih v Sloveniji? Ali ga ljudje dovolj poznajo in ali obstajajo kakšni miti, s katerimi se pogosto srečuješ?
V resnici ne vem. Me pa zanima. Imam tudi veliko idej; kakšne projekte bi lahko imeli; tako za starše kot pedagoge pa tudi za celo Slovenijo. Hawaii npr. imajo izračunan dizajn večine prebivalstva.
Jeseni odpiraš Malo šolo Human Designa. Kako bi jo opisala – komu je namenjena in kaj prinaša?
Mala šola Human Designa je sicer že imela svojo premiero in nekaj generacij staršev se je že udeležilo tečaja. V zelo lepem spominu mi ostajajo skupinske delavnice ob koncu šole. Gre za srečanje, na katerem res uzremo svoje otroke. Nepopisno lepo je videti mamico, ki s pomočjo ostalih udeleženk, posebnih vaj poslušanja in pripovedovanja uzre svojega otroka, brez lastnih filtrov.
Kaj šola prinaša staršem in komu je namenjena, lahko preberete tule:http://www.volkec.si/izobrazevanja/
Vsak semester sestoji iz treh delov: individualno svetovanje; na katerem pogledamo dizajne vseh članov družine, pet predavanj na katerih spoznamo osnove Human Designa in se opremimo z govorico, skupinsko delavnico, o kateri pišem zgoraj.
Šola je namenjena staršem otrok vseh starosti pod sloganom: Nikoli ni prepozno, da uzreš svojega otroka.
Kaj je tvoja vizija za prihodnost – tako pri razvoju vrtca kot pri širjenju Human Designa v Sloveniji?
Če bi mi isto vprašanje zastavila samo leto dni nazaj, bi bil ta odgovor najdaljši od vseh. Tako pa, puščam odprto vizijo za razvoj vrtca in Human Design znanosti. Zaupam in verjamem, da se bo vse odvijalo v najvišje dobro vseh, ki se bodo vključevali tako v Volkčevo zgodbo kot tudi vseh, ki se resnično prepoznajo kot nosilci ali pa morda promotorji in raziskovalci Human Design znanosti v Sloveniji.
Imam pa eno malo HD vizijo, ki je še tako nežna in sveža, da jo bom zaenkrat še sramežljivo zadržala zase. Morda pa zraste v kaj velikega.
Kontakt
Simona Iglič
040 474 497
simonaiglic7@gmail.com
volkec2011@gmail.com
https://www.ihdschool.com/professionals?id=68d74978-fb73-4745-9ea9-f4ad534e1114
http://www.volkec.si/izobrazevanja/
FB: https://www.facebook.com/simona.iglic/
FB vrtec: https://www.facebook.com/profile.php?id=100063554920849
Instagram: https://www.instagram.com/simona_human_design_guide/
Simona, hvala ti za tvoj čas, iskrenost in toplino. Lepo je bilo pokukati v tvoj svet in slišati, kako s srcem, znanjem in Human Designom podpiraš otroke, starše in pedagoge. Želim ti vse lepo na tvoji poti.