Kdo je Simona?
Ime sámo pomeni ’tisti, ki sliši, ki posluša’. Veliko mi pomeni, s kom se družim, kaj in koga poslušam. Ne nasedam videzu, poslušanje pri meni še ne pomeni poslušnosti. Velik poudarek dajem čutenju, občutju, sočutju. No, na vprašanje, Kdo je Simona?, bi pa najbrž bolje, kot jaz, odgovoril kdo od tistih, s katerim živim v družini, ali s komer se pogosteje družim. V smislu, da je drugi zrcalo. Vedno poudarim, da sem s Prekmurja. Zdi se mi, da se ravnina in odprtost prekmurske ravnice odražata v moji osebnosti in mojih odnosih z ljudmi. Prijatelji me vidijo kot nekoga, ki se ves čas uči in ki se veliko smeje. Obožujem branje, hojo in kavo. Vsem mojim življenjskim vlogam (mama, žena, zaposlena, učiteljica čuječnosti itd.) je skupno, da se z njimi trudim biti boljši človek. Ali mi to uspeva, bi lahko povedali drugi. Sicer sem pa dokaj skromna v svojih željah in precej zahtevna do sebe, ko gre za odnose z drugimi. Zagotovo sem človek majhnih korakov z veliko potrpežljivosti, z disciplino in vztrajnostjo pri doseganju želenega. To se je odražalo in se odraža na vseh področjih mojega življenja in dela, tako v otroškem zanimanju za šport, srednješolski vnemi, da bi šla v študij s čim boljšimi pogoji, v študiju teologije, magisteriju iz antropologije in doktoratu na Medicinski fakulteti UL, kasneje v moji službi pri Varuhu človekovih pravic ter nenazadnje tudi v raziskovanju sveta meditacije in pridobivanju potrebnih kvalifikacij za učenje čuječnosti, … da ne omenjam posebej družinskega življenja.
Kako se je začelo vaše raziskovanje same sebe?
Ne vem, če se je začelo. Bolj se mi zdi, da sem takšna že od vsega začetka, da sem to prinesla s seboj na svet. Vera je imela močan vpliv na moje zgodnje dojemanje duhovnosti. Vedno sem tudi zelo veliko brala. Posebej me je privlačila krščanska duhovnost, tako katoliška, protestantska kot tudi pravoslavna. Verjetno je to vplivalo, da sem se odločila za študij teologije. Na teologiji sem se prvič srečala s kontemplacijo in budizmom. Mislim, da je bilo v 5. letniku teologije, ko sem se udeležila 10-dnevnih kontemplativnih duhovnih vaj oziroma kontemplativnega umika v kapucinskem samostanu v Kančevcih v Prekmurju. Zdaj je od tega že več kot 20 let. Ta izkušnja je v meni za vedno spremenila pogled na razumevanje vere in meditacije. Od takrat redno in vsakodnevno vadim meditacijo. Meditacija me je že od nekdaj privlačila, po teh kontemplativnih duhovnih vajah in lastni praksi pa sem si pridobila tudi svojo izkušnjo z njo. Želela sem spoznati tudi druge oblike meditacije zunaj krščanstva. V roke mi je prišlo vabilo takratnega Društva za podporo Tibetu. Prek njega sem se udeležila nekaj srečanj in izobraževanj, ki jih je organiziral (danes imenovan) Center Palpung. Pri njih sem prejela informacijo, kje se je mogoče vključiti v izobraževanje o meditaciji, ki ga izvajajo priznani budističnih učitelji. Vključila sem se v Tergar Meditation Community in zaključila tristopenjski program Joy of Living, ki ga vodi budistični menih in učitelj Jonge Mingyur Rinpoče. Kasneje sem najprej prek literature spoznala čuječnost. Vpisala sem se na uvodni 8-tedenski tečaj na čuječnosti utemeljenega zmanjševanja stresa. Svoje dosedanje izkušnje z meditacijo in teoretično znanje sem želela združiti in postaviti v nek novi kontekst, ki sem ga tedaj sama prepoznala v učenju čuječnosti. Za seboj sem imela že veliko let vadbe meditacije, izpolnjevala pa sem tudi druge formalne pogoje, da so me na Univerzi Bangor (Wales, Velika Britanija) sprejeli v izobraževanje za učitelja čuječnosti. Prvo stopnjo izobraževanja sem zaključila leta 2022. Letos sem izpolnila formalne pogoje še za drugo stopnjo izobraževanja, ki ga imam novembra in decembra 2023 prav tako na Univerzi Bangor. Kvalifikacija za učiteljico čuječnosti mi omogoča učenje MBSR (Mindfulness-Based Stress Reduction) in MBCT (Mindfulness-Based Cognitive Therapy). Za sedaj sem se odločila za poučevanje MBSR.
Kaj vam pomeni čuječnost?
Zame je čuječnost način, kako živim svoje življenje. Je pristnost in iskrenost v odnosu s seboj in s tem tudi z drugimi ljudmi. Drugi stopajo v odnos z menoj na zelo različne načine. Čuječnost mi pomeni prisotnost v stvareh, ki jih delam, govorim in pišem. Čuječnost je je vseživljenjsko učenje. Če bi morala opisati njena glavna ‘orodja’ bi to bila: zavedanje sedanjosti, prijaznost, sočutje s seboj in drugimi. Moja prva misel ob srečanju s čuječnostjo je bil stavek iz Matejevega evangelija, ko Jezus pravi učencem: “Čujte in molite…”. Čuječnost je budnost in pozornost zavedanja. Vključujem jo v svoj vsakdan in to čim večkrat. Ne gre le za vadbo formalne meditacije, temveč tudi za pozornost v gibanju, prehranjevanju, vsakdanjih opravilih. Zdi se mi, da je vsebina pojma čuječnost v današnjem času precej izpraznjena, ker je takó prisotna. Zase pa lahko rečem, da se mi je s čuječnostjo življenje precej, če ne zelo spremenilo. Ko sem začela stvari postavljati v kontekst čuječnosti, sem na novo prepoznala dragocenost vsakega trenutka življenja. Preproste, vsakdanje stvari, ki sem jih prej videla le črno-belo ali kot rutino (avtopilot), so dobile barvo. Njihovo opravljanje je manj rutinsko, je prijetno in drugačno. Toda težko je opisati, kaj mi pomeni čuječnost. Lažje jo je izkusiti. 🙂
S čim točno se ukvarjate?
Kot se že prej mimogrede povedala, vodim tečaje čuječnosti (na čuječnosti utemeljenega zmanjševanja stresa, angleško Mindfulness-Based Stress Reduction ali krajše MBSR). MBSR je program, ki ga je leta 1979 zasnoval Jon Kabat-Zinn na Univerzi Massachusetts. Ta je temeljni program. Iz njega so se kasneje razvili še drugi programi, prav tako utemeljeni na čuječnosti, npr. Mindfulness-Based Cognitive Therapy, Mindfulness-Based Pain Management itd. Čuječnost je v teh programih nekakšno ‘delovno orodje’. MBSR je preverjen program, katerega vsebina se 40 let skorajda ni spremenila. Priporočam ga vsakemu, ki se želi naučiti vadbe čuječnosti, svojo izkušnjo meditacije postaviti v določen kontekst ali sploh začeti z njo. Že naslov pove, da je glavnina tečaja namenjena obvladovanju stresa. To se lahko zdi ozka usmeritev, a je treba vedeti, da stres niso le trenutki, ko si kdo reče, da je “v stresu”. Stres predstavlja npr. tudi izkušanje telesne bolečine. Po definiciji, ki jo je postavil Hans Selye leta 1936, je stres neobičajni odziv telesa na katerokoli zahtevo po spremembi.
Komu je namenjena vadba in komu tečaj čuječnosti?
To je zelo dobro, pa tudi kompleksno vprašanje. Tečaj traja osem tednov, vadba je vsakdanja brez roka trajanja. Odgovor je odvisen od kriterijev, ki jih ima posameznik. Na neki način je očitno, da vadba izpostavlja telo in da je konkretna. Zdi se mi, da telesu v sodobnem času namenjamo premalo pozornosti. Gledano iz vidika čuječnosti. Prevečkrat ga imamo za orodje, lastnino, s katero le razpolagamo. Vendar se vse, o čemer govorimo, izraža v telesu in s telesom. Osebno pa mislim, da se je treba najprej naučiti osnov, da lahko potem vadiš. Sama sem vedno šla po tej poti. To pomeni, da sem se najprej učila pri ljudeh, ki učijo določeno stvar, in jo potem vadila sama. Želim predvsem povedati, da mi branje literature, se pravi teoretično znanje, ni dalo zadovoljivega znanja za nadaljnjo vadbo. Vsaj meni ne. Lahko pa, da to komu zadostuje in lahko po prebranem že brez težav vadi. Sama imam ob učenju novih stvari vedno ogromno vprašanj in pričakujem, da mi učitelj nanje odgovori oziroma me usmeri, kako naj poiščem odgovore. Zato izvajam tečaje čuječnosti za tiste, ki vadbe čuječnosti še ne poznajo in se je želijo naučiti. V Cerkljah na Gorenjskem vodim tudi skupino Meditiraj z mano (dvakrat mesečno). Skupinska vadba je namenjena tistim, ki se želijo seznaniti z meditacijo, pa tudi tistim, ki so že zaključili tečaj čuječnosti. Skupinska vadba je delno vodena. Za koga, ki nima nobenih izkušenj z meditacijo, je tudi (pre)zahtevna, saj gre za vadbo, ne za izobraževanje. Udeleženci me na vadbi tudi vprašajo, kako se odzvati ob določenih občutjih; tedaj to tudi pojasnim. Ni pa to enako sistematičnemu izobraževanju, ki se odvija na tečaju.
Čuječnost. Za kakšno metodo pravzaprav gre?
MBSR, ki ga učim, je metoda osredotočene pozornosti v vsakem trenutku, z namenom in brez presojanja. Je trening (samo)zavedanja. Kaj je zavedanje? Kot odgovor na to naj navedem primer, ki ga je uporabil budistični učitelj Jonge Mingyur Rinpoče: “Dvignite roko. Veste, da ste dvignili roko? No, to pomeni, da se zavedate dviga roke. Gojite zavedanje o tem.” V vadbi čuječnosti, to je pri meditaciji, namerno usmerjamo pozornost na določen predmet meditacije. Ta se spreminja glede na pozornost; usmerjena pozornost opazuje telesne občutke, dihanje, misli, čustva, odprta pozornost pa opazuje vse, kar stopa v polje našega zavedanja. Na ta način vadimo usmerjanje pozornosti, pa tudi zavedanje trenutka, ko pozornost odtava. Ta je zelo pomemben, saj smo v tistem (takem) trenutku zares ‘prisotni’, ‘navzoči’. Zelo pomemben je tudi vidik ne-presojanja, ne-vrednotenja izkušnje. Ne-presojanje ne pomeni, da ne vrednotimo svojih občutkov, saj se temu ni moč izogniti, temveč da se zavedamo, ko (da) jih vrednotimo. To je pomembno, ker se pogosto ujamemo, da nam je nekaj všeč in drugo ne, in si potem želimo ravnati tako, da bi nam bilo spet všeč. Na ravni meditacije to pomeni, da nam kak dan gre zares dobro in smo zadovoljni, ko jo končamo, drugi dan pa nam sploh ne gre. Potem si želimo, da bi nam spet šlo dobro, in stremimo k temu. V vadbo smo vključili pričakovanje. Pričakovanje nas sili, da dosežemo določene občutke. Če jih ne, se počutimo še slabše kot prej. To je past, v katero se ujame veliko začetnikov v meditaciji. Čuječnost nam omogoča, da smo s tistim, kar je že tukaj, že prisotno, zato je to nesmiselno potlačiti ali se temu izogibati, saj je že tu. Pojavilo se je z razlogom.
Kakšni so učinki čuječnosti na posameznika?
Učinkov je veliko. Danes se je mogoče sklicevati na celo vrsto raziskav, ki govorijo v prid vadbe čuječnosti. Pokazale so, da vadba čuječnosti blaži simptome in stiske različnih stanj kot so kronična bolečina, visok krvni tlak, motnje spanja, depresija, anksioznost, različne oblike stresa, izgorelost itd. Koliko sama sledim raziskavam, se zdi, da je pri prepoznavanju in vrednotenju koristi čuječnosti še vedno največja ovira v tem, da ni razvitih vprašalnikov, na podlagi katerih bi lahko pri posamezniku kvantitativno merili učinke vadbe čuječnosti. Čuječnost je pristop, pri katerem smo hkrati raziskovalci in objekt raziskovanja. Hočem reči, da je rezultat vadbe predvsem kvalitativen, oseben, in če hočete, tudi subjektiven. Ljudje prihajamo iz različnih okolij in smo različno opremljeni s tem, kako se soočamo s stresom. Nekateri to znajo in zmorejo razrešiti sami, npr. s pomočjo športa ali kake druge telesne aktivnosti, ne da bi potrebovali posebno pomoč, drugi pa tega ne zmorejo ali ne znajo. Moja izkušnja s tečajev je, da čisto vsak dobi nekaj zase, in sicer ne glede na to, kako je opremljen za soočanje s stresom in s kakšnim življenjskim bremenom se sooča. Npr. ena od udeleženk mi je po tečaju povedala, da je razpolovila količino zdravil, ki jih jemlje proti bolečini. Neka druga gospa je ugotovila, da njeno življenje ne bo nikoli več enako, češ da se je naučila novega pristopa k življenju. Izkušnje udeležencev in udeleženk tečaja so zelo različne, kot smo različni posamezniki.
Vadba čuječnosti ni zapletena, to pa še ne pomeni, da je lahka. Od udeležencev in udeleženk tečaja pričakujem redno vadbo doma vseh 8 tednov kolikor traja tečaj. To pomeni vsaj 30 do 45 minut vadbe na dan. Menim, da je bolje, da se nekdo odloči za tečaj takrat, ko ve, da si bo ta čas zase lahko vzel/a. Ko si je nekdo pripravljen vzeti čas za vadbo, s tem pokaže, da se je odločil/a spremeniti svoje življenje in v to vložiti nekaj truda. Moja izkušnja je, da se delo in vloženi trud vedno obrestujeta tudi na dolgi rok. Zato k temu spodbujam udeležence/ke.
Zakaj je dobro biti čuječ?
Ljudje smo večinoma v “doing mode”, kot se reče popularno. Nenehno smo v pogonu, z mislimi nekaj korakov naprej v prihodnosti ali s spomini v preteklosti. Delamo. Čuječnost pa najprej zapusti to množinsko ‘čredno’ obliko. Vsakega posebej prestavi v “being mode”, ko je sam, trenutek za trenutkom z vsebino/obliko, ki jo trenutek prinese. Da ne bo pomote: to ne pomeni, da moram le sedeti in nič delati. Gre za to, da sem ves v trenutku, ko opravljam svoje delo in hkrati vidim vso barvitost tega trenutka, njegove prijetne in neprijetne lastnosti. Morda se komu postavlja vprašanje, zakaj bi bilo dobro videti neprijetno plat nekega trenutka. Odgovor je preprost: tudi neprijetna plat je del življenja. Če se ji odpovem, jo poskušam pozabiti ali spregledati, se odpovem trenutku življenja, ki je nenadomestljiv. Morda se odpovem priložnosti, da bi se naučil kaj novega. Morda bi se lahko naučila tega, kako lahko vplivam na to, da bo naslednji podoben trenutek drugačen. Naj kot primer opišem svoji porodni izkušnji. Pri prvem porodu se psihično nisem kaj dosti pripravljala na porod. Rekla sem si, da bom zaupala babici, ki me bo vodila skozi porod, ostalo pa bo naredilo telo. Kakšna zmota. Seveda je rojstvo otroka eden najlepših dogodkov v življenju, tudi moj je bil, vendar pa je bila moja porodna izkušnja zelo daleč od tega. Pri drugi nosečnosti sem se res pripravila na potek poroda. Spomnim se, da sem prebrala celo knjigo, ki pojasnjuje vlogo čuječnosti pri porodu. Moja izkušnja poroda je bila povsem drugačna, ker je bil moj pristop drugačen. Želim povedati, da živim samo v tem trenutku, samo zdaj. Tudi srečna sem lahko le zdaj, v tem trenutku. Meni čuječnost s tovrstnim razumevanjem prinaša dodatno perspektivo v življenju. Na neki način mi je vrnila občutek za sedanji čas. Na zastavljeno vprašanje je pa verjetno toliko odgovorov, koliko različnih ljudi bi vprašali.
Zanimivo bo prebrati, kako nam čuječnost pomaga pri premagovanju stresa?
Z vadbo čuječnosti pridem do tega, da prepoznam sprožilec stresa in stanje, ko sem v stresu. To mi ponudi možnost, da se odločim, kako se bom nanj odzvala. Prepoznavam svoje avtomatske reakcije, ki jim rečem tudi delovanje na ‘avtopilotu’, in spremenim svoj odziv. Da pridem do tega, pa se je najprej treba naučiti prepoznati stresni odziv. Začetek tega je, da upočasnim. Dobesedno. Predlagam, da se v trenutku, ko ste vznemirjeni, opazujete. Ko ste vznemirjeni, npr. hodite hitreje, srce vam hitreje bije, poveča se potreba po kisiku, telo to začuti. Če pa zavestno upočasnim svojo hojo, s tem upočasnim tudi dihanje in miselno aktivnost. Ne verjamete? Poskusite. Čuječnost me vodi v telo, saj izhaja iz telesa. Pokaže se, koliko stvari, ki jim sicer verjamemo in jim zaupamo, je iluzija. Zame osebno je bilo to spoznanje tektonski premik mojega razumevanja čuječnosti. Tempo današnjega življenja ljudi namreč sili, da živijo le ‘v glavi’. Pozornost usmerijo v telo le takrat, ko jih doleti bolezen ali kaka druga telesna težava. Na tečaju čuječnosti pa rada rečem, da je pozornost v telesu. Celem telesu. Um je v telesu. Če bi šla naprej, bi rekla: telo = um. Vsa spoznanja, izkušnje, celotno življenje je telesno. V čuječnosti se zato sprožilci stresa prepoznajo v telesu. Misli so že določena razlaga telesnega odziva. Če kdo tega ni vešč, se sprožilcev sploh ne zaveda. Zato jih tudi ni zmožen nadzorovati. V čuječnosti se reče, da nekdo pade v spiralo negativnosti (začaran krog), ko si naplete zgodbo dogodka, katerega resničnost je lahko zelo daleč od dejanskega stanja. Ni nenavadno, da je za miselno interpretacijo sprožilca značilna zamuda, ki ji rečemo ‘reakcijski čas’. S tem hočem povedati, da misli niso (vedno) dejstva. Zato je dobro, da jih tako tudi obravnavamo. Do prepoznavanja tega pa se pride s sistematično vadbo.
Se lahko čuječnosti nauči vsak človek? Kako?
Seveda. Toliko bolj, ker je že vsak človek po naravi čuječ. Okoliščine sodobnega življenja niso naklonjene tej in taki razsežnosti življenja, tako da se je treba čuječnosti ponovno naučiti. Moj predlog je udeležba na tečaju pri dobrem učitelju. Nekoliko drugače je, če vprašujete po tem, če se lahko kdo uči čuječnosti sam zase samo iz knjig. Literature in drugih sredstev, kako se seznaniti in se začeti učiti, je veliko, a zame to ni dovolj. Seveda je lahko kdo tudi samo radoveden in se ne želi spuščati v sámo čuječnost. Razlog, zakaj je lahko tak posamezen pristop k čuječnosti precej težji, je v sámi vadbi. Čuječnost ni toliko znanje, teorija kot je vadba, trening. Pri vadbi se lahko pojavijo različna težka občutja. Takrat je dobro, da se lahko posameznik obrne na učitelja oziroma nekoga, ki je že prehodil ta proces. Učitelj udeležencu pomaga pri tem, kako ravnati z neprijetnimi in težjimi občutji. Zgolj s pomočjo literature je namreč težje najti ustrezen odgovor. To pomeni pregovor: “Zemljevid še ni ozemlje”. Če samo gledamo zemljevid, še nismo prišli. Na zemljevidu ni vsega. Pomembna pa je tudi želja posameznika, kaj točno želi. Če se želi udeležiti tečaja MBSR, naj prebere drobni tisk, če izobraževanje lahko odgovori njegovim željam. Pravilo, ki so nam ga povedali na Univerzi Bangor je: če učitelj reče, da uči MBSR, potem to pomeni, da se mora držati vsebine programa MBSR, dolžine izobraževanja (8 tednov), okvirne dolžine posameznega srečanja in pokriti vse elemente tečaja. To pomeni tudi organizacijo ‘dneva tišine’, ki je običajno med 6. in 7. tednom tečaja. Če vsega tega ne naredi, še vedno lahko reče, da izvaja tečaj čuječnosti, vendar ne MBSR. Sama se držim tega pravila.
Na kakšen način lahko vključimo čuječnost v vsakdanje življenje?
To se ugotovi, ko se kdo udeleži tečaja čuječnosti. 🙂 Malo za šalo, malo zares. Sicer pa lahko za začetek vsakdo začne s kako dnevno rutino, in jo opravi na način, da je povsem prisoten s tem, kar počne. Če si npr. umiva zobe, svojo pozornost usmeri na vse, kar umivanje zob vključuje: da vzame ščetko in nanjo nanese zobno kremo, odpre vodo in si začne umivati zobe z vsemi prisotnimi občutki. Lažje bo pa izostril pozornost, če bo nekaj časa dnevno namenil vadbi formalne meditacije. ‘Formalno’ v tem kontekstu pomeni, da si vzame čas za meditacijo, v kateri usmeri svojo pozornost na kak določen predmet meditacije (npr. dihanje). Pri tem vztraja nekaj časa (5, 10, 15, 20, 30 ali več minut). Moj predlog je, naj popolni začetnik vadi krajši čas in večkrat na dan, morda 3 minute in večkrat. Potem naj ta čas počasi podaljšuje.
www.steza-mlinar.si
STEZA, steza.mlinar@gmail.com
Hvala Simona za vaše odgovore. Naš portal vam želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.