Skrb zase – Jelena Dimitrijević in Simon Vučer: Ni ti treba postati nič več – samo nehaj biti vse, kar nisi

Za začetek – kdo sta, Jelena in Simon, onkraj vseh nazivov in opisov?

Sva partnerja v življenju in soustvarjalca projekta Skrb zase. Tudi zemeljska raziskovalca, opazovalca, poslušalca, popotnika, moški in ženska, ki si dovolita izražati se v vseh svojih odtenkih. Iskalca resnice, prebujene zavesti, odklopa iz sistema in iluzij.
Na skupni poti sva skozi osebne izzive in preizkušnje odkrila moč celostnega pristopa k zdravju in dobremu počutju in sva se odločila (verjetno, še preden sva ponovno prišla v to dimenzijo ), da to deliva z drugimi, ki iščejo ravnovesje in povezavo s seboj. Ne kot rešitelja, temveč kot podpora tistim, ki želijo živeti lahkotnejše, bolj polno in avtentično svojo zemeljsko zgodbo. Ne glede na to, da naju zelo zanima neznano, subtilno in ezoterično sva osebno in tudi pri najinem delu zelo prizemljena in praktična.

Če bi se morala opisati z eno besedo, ki vaju najbolje ujame v tem trenutku – katera bi to bila?

Jelena: Jasnočutnost.
Simon: Srčnost.

Kako sta našla vsak svojo pot – in potem še drug drugega?

Najine poti so se začele ločeno, vsak s svojimi izzivi in iskanji. Jelena je skozi osebne in družinske zdravstvene izzive odkrila moč naravnega zdravljenja, Simon pa je po dolgotrajni črevesni bolezni in življenjskih prelomnicah doživel katarzično osebno transformacijo, ki ga je pripeljala do raziskovanja avtentičnega samoizražanja in komuniciranja v odnosih ter zavedanja pomembnosti skrbi zase.
Skupna pot se je pričela kmalu po tem, ko sva se spoznala na otoku Ižu. Po ugotovitvi, da imava usklajene vrednote in podobno vizijo, sva se najprej povezala kot življenjska partnerja. Nato pa sva se še odločila, da posamezna uporabna znanja in izkušnje vsakega od naju sestaviva v celoto, ter na tak način združiva tudi najino poslovno pot v smislu celostne podpore ljudem, ki želijo stopiti na pot povezovanja s seboj. Simbolično sva čez devet mesecev izvedla prvo skupno delavnico Božanskega partnerstva na otoku Ižu.

Sta bila vedno tako povezana s sabo, kot sta danes? Ali je bil prej kakšen padec, prelom, stiska?

Oba sva doživela trenutke, ko sva se počutila izgubljena in odtujena od sebe. Jaz (Jelena) sem očitno morala priti v Slovenijo iz svoje prvotne domovine Srbije, da se proces samoodkrivanja še pospeši. Simon pa je padec, zlom in globoko stisko doživel ob razpadu družine. Počasi skozi raziskovanje, samoizpraševanje, iskanje smisla, ozaveščanje podzavestnih programov in družinskih travm so se izboljšale najine zaznave, postala sva bolj sprejemajoča, poslušljiva, odprta in iskrena do sebe in drugih, naučila sva se čustveno deliti in samoregulirati, postavljati jasne meje, iskreno izražati svoje potrebe, kar je naredilo svetlobni preskok v kvaliteti najinih življenj (posamezno in v najinem partnerskem odnosu).
Lahko rečeva, da sva s to globino, odprtostjo in povezanostjo, ki jih nikoli nisva imela v prejšnjih družinah, presegla standardne okvirje družinskega življenja in sva zaradi tega podpora posameznicam tudi pri spremembi njihove družinske dinamike, če se odločijo hoditi z nama po svoji novi poti.
Ko sva ugotovila, kako zelo enostaven je ta princip v svoji osnovi, sva to želela deliti z drugimi in jih podpreti na njihovi poti, da tudi oni lahko začnejo živeti v lahkotnosti ne glede na življenjske izzive v kolikor se za to odločijo.

Kaj je bil vajin največji notranji preobrat, ki vaju je pripeljal do tega, kar danes delata?

Usmeritev vase in zavedanje, da je skrb zase temelj vsega – zdravja, odnosov, zadovoljstva. Ko sva to resnično ponotranjila, sva začela živeti in delovati iz tega prostora, kar je prineslo globoke spremembe v najino življenje in delo.

Povejta mi, prosim, s čim točno se ukvarjata in kako pomagata ljudem, ki se obrnejo k vama po pomoč?

Ponujava celostno podporo predvsem ženskam pa tudi parom in posameznikom, ki se soočajo z izzivi, kot so hormonsko neravnovesje, izčrpanost, izgorelost in težave v odnosih. Skozi individualna svetovanja, šolo skrb zase in izkustvena doživetja jih podpirava pri ponovni povezavi s seboj in vzpostavitvi ravnovesja v življenju.

Jelena že več kot 15 let pomaga posameznikom na področju zdravega načina življenja in prehranjevanja, ki temelji na ajurvedskem znanju in sodobnem nutricionizmu ter radiestezijski analizi, s katero ugotavlja kompatibilnost živil in prehranskih dopolnil s telesom stranke. V naprednejših paketih naredi tudi analizo biopolja, kjer zaznava čustvene blokade, neizražena čustva in podzavestne programe. Nato pa skupaj podpreva posameznico na poti preoblikovanja teh vzorcev, izboljšanju komunikacijskih veščin, izražanju čustev in potreb, čustveni samoregulaciji in postavljanju meja skozi konkretne življenjske primere, kar v praksi pomeni, da začnejo živeti sebe brez skrivanja, njihovi odnosi pa postanejo globlji in pristnejši, kar pozitivno vpliva tudi na telesno zdravje (vemo, da je le-to odvisno ne samo od zdrave prehrane, čiste vode, gibanja, spanja … temveč tudi od našega psihičnega stanja in komunikacije v odnosih).

Za vse, ki potrebujejo strukturiran pristop z zanimivimi in praktičnimi domačimi nalogami, je na voljo online Šola Skrb zase s skupinsko podporo.

Izkustveno doživetje na otoku Tenerife pa združuje enotedenski prijeten odmik, energijsko podporo otoka in učenje vseh veščin skrbi zase skozi prakso ter dodatno online integracijo po zaključku te izjemne dogodivščine za enostavnejše vpeljevanje naučenega v svoj vsakdan. Mnogi so nama zaupali, da so leta hodili na različne terapije, delavnice in izobraževanja, ki niso prinesla želenih rezultatov, tako da so začudeni, kako tako preprosti principi delujejo tako hitro in učinkovito.

Občasno izvajava izobraževanja in komunikacijski coaching za podjetja, ki želijo vključiti sodobne prijeme, pomagati svojim zaposlenim, da izboljšajo svoje zdravje, so bolj učinkoviti pri delu, kar se tudi doseže skozi nenasilno komunikacijo in čustveno izražanje. Podjetja tudi pošiljajo svoje vodilne na najina izkustvena doživetja, vsekakor pa z vsakim podjetjem ustvariva skupni načrt glede na njihove potrebe in izzive.

Za dodatne informacije pa lahko pokukaš na najino spletno stran www.skrb-zase.si ali nama pišeš na info@skrb-zase.si.

Vidva pogosto poudarjata, da učita le tisto, kar resnično živita. Kaj to konkretno pomeni v vajinem vsakdanjiku?

Najin vsakdan je prežet s praksami, ki jih priporočava tudi drugim – od različnih jutranjih in dnevnih ritualov (meditacija prisotnosti, qi gong, joga plesa, obrazna joga, zavestno dihanje, samomasaža, medsebojna masaža …), zdrave prehrane (polnovredna, bazična, rastlinska prehrana z veliko sadja in zelenjave, pitje tople vode, uživanje adaptogenov in zdravilnih rastlin), gibanja (oba sva ljubitelja narave, zlasti hribov), do rednega reflektiranja in samoodkrivanja (biti v zdaj, v nenavezanosti, opazovati lastne reakcije in si dovolit izražati vsa čustvena stanja, potrebe, meje, iti globlje vase, onkraj telesnega …), ki ni rigidno, ampak vedno s poslušanjem svojih trenutnih potreb, tako da je vsak dan nekoliko drugačen (včasih je v sivih, včasih v mavričnih barvah). Ni popolnosti.
Tudi midva se še odzivava na določene sprožilce. Ko pridejo na plano utrinki starih vzorcev, ki sprožijo konflikt (po najinem mnenju je konflikt vsako nestrinjanje) zavestno uporabiva orodja in metode v komunikaciji, ki jih tudi učiva, kar povzroči takojšnjo telesno-čustveno-mentalno sprostitev, vrne pa se tudi občutek lahkotnosti in medsebojnega sprejemanja. Tako se nesporazumi hitro uredijo in nič se ne kopiči.
Oba sva hvaležna, da sva sposobna delovati na ta način. Zelo nama je pomembno, da ne kaževa s prstom en na drugega in če se to slučajno zgodi, se tudi opravičiva brez izgovorov. Snela sva maske prijaznosti in vlog pridne punčke in fanta in sva čustveno gola en pred drugim. To vidiva kot veliko skupno vrednoto, ki naju zelo močno povezuje.

Kaj vama vsak dan pomaga ostati prizemljena, srčna, prisotna – tudi takrat, ko ni vse popolno?

Zavedanje, da je vsak dan nova priložnost, da delujemo drugače, kot smo naučeni. Prakticirava hvaležnost, iskrene pogovore, sva v stiku z naravo, zavestno se osredotočava na sedanjost, na tukaj in zdaj, ne beživa v preteklost in prihodnost in sva zaradi tega bolj prizemljena in pristna. Sprejemava namesto, da se upirava. Ko stvari niso popolne se večinoma upiramo, iščemo “popravke”, sodimo. Sprejemanje realnosti, takšne, kot je, pa nas mehča in vrača v srce. Srčnost pride, ko v prisotnosti opustiš potrebo, da mora vse biti po tvojih pričakovanjih. Ključna začimba pa je sprejemanje sebe, tudi, ko ne deluješ »popolno« po svojem mentalnem konstruktu popolnosti.

Bralke zagotovo zanima, kaj pomeni “skrb zase” v resničnem življenju – onkraj lepih citatov in teorij?

Skrb zase pomeni vsakodnevne odločitve, ki podpirajo naše dobro počutje – reči “ne” stvarem, ki nas izčrpavajo, in “da” tistim, ki nas hranijo. Je proces poslušanja sebe in svojih potreb ter ukrepanje v skladu s tem. Praktično to pomeni, da če ženska razmišlja nekako takole: »Ma samo, da zaključim še nekaj za službo, odpeljem otroka na trening, skočim v trgovino, skuham večerjo, pomijem posodo, zlikam nekaj srajc za moža, pomagam otroku pri domači nalogi … potem pa se bom posvetila sebi.« Ta »samo še tole« nima konca. Če se ne odločiš zase in če misliš, da nimaš časa ali da moraš najprej poskrbeti za vse druge, potem nisi v skrbi zase. Telo te bo nenehno opozarjalo z utrujenostjo, nespečnostjo, izčrpanostjo, prebavnimi in drugimi težavami, vprašanje je samo, kdaj mu boš pripravljena prisluhniti.
V današnji družbi je na žalost še vedno tabu, če si recimo mama vzame čas zase, si privošči nego, ni ves čas z otroki, jih da v varstvo, kljub temu, da ni zaposlena. Skrb zase ni egoistična, je nuja, če želimo živeti kvalitetno, zdravo, pristno, polno in ljubeče. Če je moj rezervoar prazen, ne bom mogla biti podpora ne zase ne za druge.

Se vama zdi, da nas je družba naučila ignorirati subtilne signale telesa – in če da, kako jih lahko začnemo znova zaznavati?

Da, pogosto smo naučeni prezreti svoje občutke in potrebe telesa. Za ponovno povezavo s telesom priporočava upočasnitev, zavestno dihanje in redno samoopazovanje (blato, urin, jezik, koža, nohti, prebava, potenje, spanje, nivo energije), kar omogoča pravočasno zaznavanje telesnih signalov in posledično ustrezno ukrepanje (to tudi učiva svoje stranke).
Ko Jelena vpraša stranke, kakšne telesne simptome zaznavajo pri sebi, mnogi povejo le nekaj najbolj obremenilnih zaradi česar so se obrnili nanjo (težave s ščitnico, endometrioza, ciste, miomi, prebavne težave, izgorelost), potem pa skozi pogovor in analizo ugotovi, da jih je v resnici veliko več. Velikokrat se navadijo živeti z bolečino ali kakšno neprijetnostjo, zato občasne glavobole, spahovanje, zgago, napihnjenost, utrujenost, vaginalna vnetja, napetost v telesu, izpuščaje na koži … pričnejo tretirati kot nekaj običajnega, to se vsem dogaja, nič takega ali spijejo analgetik, antihistaminik, zaviralce protonske črpalke, se mažejo s kortikosteroidnimi kremami … in ker s tem trenutno ublažijo neprijetnost, se s tem ne ukvarjajo več. Meniva, da je signale telesa dobro upoštevati čim prej, da ne pride do zviševanja stopnje neravnovesja, ko je telo že težje vrniti v balans.

Jelena, Simon – kako se je rodila vajina ideja za projekt Skrb zase? Kdaj sta začutila, da je to nekaj, kar ženske danes res potrebujejo?

Jelena je skozi svojo dolgoletno prakso imela priložnost srečevati se z mnogimi ženskami, ki so se soočale s podobnimi zdravstvenimi težavami, ki so bile rezultat pomanjkanja skrbi zase tako na telesnem, kot tudi čustvenem in duševnem nivoju. Posledično je prišla do AHA momenta, da je celosten pristop tisto, kar potrebujejo, da bi lažje presegale vzorec pridnosti, ubogljivosti, prilagajanja, naučene prijaznosti, razdajanja, pretirane skrbi za druge, in da si končno dovolijo, da so na prvem mestu.
Porodila se nama je ideja, da je smiselno, da združiva najine kvalitete, ter predstaviva, kar deluje za naju in kar tudi uspešno prakticirava v zasebnem življenju, da polniva najina rezervoarja zadovoljstva. Tako je na podlagi najinega skupnega zavedanja o tem, da sodobna ženska išče prostor, kjer se bo počutila varno, slišano, videno, upoštevano in kjer bo dobila podporo za svoje življenjske izzive, nastal Projekt Skrb zase.

Kako bi ta projekt opisala nekomu, ki za vaju še ni slišal? Kako deluje, kaj je njegov namen, komu bi ga najbolj priporočila?

Skrb zase je celostni program za ženske, ki želijo ponovno vzpostaviti stik s seboj, izboljšati svoje zdravje in odnose ter živeti bolj izpolnjeno življenje. Priporočava ga vsem, ki iščejo globlje razumevanje sebe in želijo aktivno poskrbeti za svoje dobro počutje na čustveni, duševni kot tudi telesni ravni.
Za nekoga, ki za naju oziroma projekt še ni slišal, bi rekla takole: gre za prostor, kjer posamezniki najdejo konkretna in praktična orodja, vsebine in podporo za boljšo kvaliteto življenja – to vključuje opolnomočenje pri samoanalizi telesa, vaje za samoregulacijo, natančna in praktična navodila pri osebnem prehranskem načrtu, komunikacijski coaching, dodatno online podporo in še marsikaj drugega (odvisno za katero storitev se odločijo). Projekt temelji na najinem spoznanju, da je skrb zase osnova dobrega počutja in da se začne pri majhnih, a doslednih korakih.
Kako deluje? Kot podpora pri samoraziskovanju in spreminjanju starih vzorcev na različnih nivojih. Poudarek je na rednosti in postopnem razvoju notranje stabilnosti, čustvene pismenosti in samopodobe. Poleg individualnih in skupinskih svetovanj in dogodkov je na voljo veliko brezplačnih vsebin.
Na spletni strani objavljava uporabne članke, 1 x do 2 x mesečno pošiljava novičnik s koristnimi nasveti za skrb zase, 1 x mesečno se lahko prijaviš na brezplačni webinar za ženske: »Kako vem, če sem zdrava?«, v načrtu je tudi nov brezplačni webinar »Ti si kriv!« v katerem se bova poglabljala v odnose in komunikacijo na praktičen in zabaven način skozi zaigrane primere, ter meditacije za podporo pri samozdravljenju.
Če se priključiš online šoli Skrb zase, lahko postaneš tudi del skupnosti, ki se počasi širi in kjer lahko v zaprti facebook skupini dobiš še dodatno podporo.
Namen projekta je pomagati ženskam, da se ustavijo, prisluhnejo sebi in se naučijo, kako si lahko same nudijo oporo – v vsakdanjih zdravstvenih izzivih, stiskah, stresnih trenutkih, težavah v odnosih ali ob iskanju večje notranje izpolnjenosti. Da niso nenehno odvisne od zunanje podpore, ampak da se opolnomočijo v znanjih za lastno skrb zase.
Komu bi ga priporočila? Zlasti ženskam, ki čutijo, da se v tempu življenja izgubljajo, ki jih zanima prebuditev ženskosti, želijo več stika s seboj ali pa iščejo varen prostor za notranjo regeneracijo. Še posebej je koristen zate draga ženska, ki:
• preveč skrbiš za druge, se zgolj razdajaš in pozabljaš nase in svoje potrebe,
• čutiš, da nosiš preveč in zaznavaš izčrpanost – v telesu, glavi, odnosih,
• si želiš globljo preobrazbo (lahkotnejše, bolj vitko in zdravo telo, jasnejši um, čustveno sprostitev),
• želiš izboljšati odnos do sebe in drugih in se naučiti zdravo izražati svoja čustvena stanja, potrebe in postavljati meje.

Kakšne premike opažata pri ženskah, ki se vključijo v projekt Skrb zase?

Največkrat slišiva, da:
– se boljše počutijo v svojih telesih,
– imajo več energije in so manj utrujene,
– se lažje soočajo s svojo cikličnostjo,
– imajo kvalitetnejše in bolj iskrene odnose,
– mnoge prvič zares začutijo svojo notranjo moč,
– odločneje postavljajo meje ter odkritejše izražajo svoje potrebe,
– so zadovoljnejše, ko poskrbijo zase.

Zakaj menita, da danes toliko ljudi – predvsem žensk – izgubi stik s sabo, s telesom, s svojimi čustvi? Kaj opažata kot njihove največje izzive?

Družbeni pritiski, pričakovanja, prilagajanje zaradi želje po všečnosti in hiter tempo življenja pogosto vodijo v odtujenost od sebe. Največji izzivi so pomanjkanje časa zase, potlačevanje čustev, težave pri postavljanju meja in nezmožnost zaznavanja in izražanja lastnih potreb.
Zlasti ženske se preveč razdajajo, pogosto izgorijo v svoji pridnosti oz. prilagajanju in skrbi za druge, sebe postavljajo na zadnje mesto, naložijo si preveč dela, ki niti ni tako nujno, stremijo k perfekciji in potem nezavedno kompenzirajo nastalo napetost, frustracijo, nezadovoljstvo, ujetost, obremenjenost … npr. s čustvenimi izbruhi, z nezdravo hrano, stimulativnimi pijačami, socialnimi omrežji itd.
Če se ne ustavimo in če zavestno ne izstopimo iz te igre, nas po navadi ustavi šele bolezensko stanje telesa. Največji izziv za današnjo žensko je, da sprejme in živi svojo žensko naravo in da začne izražati svoja čustva, potrebe in meje na zdrav način.

Jelena, veliko žensk pride k tebi z zelo konkretnimi zdravstvenimi težavami – endometrioza, miomi, težave s ščitnico, izgorelost … Kaj je skupni imenovalec teh težav?

Skupni imenovalec je pogosto kronični stres in neravnovesje v telesu, ki izhaja iz dolgotrajnega zanemarjanja lastnih potreb in signalov telesa zaradi ustrežljivosti, potlačenih čustev in nerazrešenih travm.

• Endometrioza in miomi: telo je kot “bojišče” za nerazrešeno bolečino, pogosto povezano s spolnostjo, identiteto, ženskostjo.
• Težave s ščitnico: pogosto pri ljudeh, ki se “ne zmorejo izraziti”, ki zadržujejo svojo moč, jezo, potrebe.
• Izgorelost: rezultat dolgotrajnega zanikanja lastnih meja in potreb (pogosto pri “pridnih” ljudeh).

Na fizični ravni pa je težava v toksični preobremenjenosti telesa (težke kovine, pesticidi, herbicidi, fungicidi, aflatoksini, obremenjenost s patogenimi organizmi, elektromagnetno sevanje) in predvsem šibkem prebavnem ognju, kar ustvarja pogoje za prebavne težave, vnetne procese, avtoimunske odzive, alergije, intolerance, hormonska neravnovesja, srčno-žilna obolenja …

• Endometrioza, miomi: posledica neravnovesja hormonov zaradi toksičnih obremenitev jeter.
• Ščitnica: “ni resnično avtoimunska bolezen”, ampak reakcija telesa na virus (EBV), ki napada ščitnico.
• Izgorelost: posledica izčrpanosti nadledvičnih žlez zaradi stresa + prehranskih pomanjkljivosti.

Velikokrat omenjata konec »pridne punčke«. Kaj to pomeni in zakaj je to pomemben korak?

“Pridna punčka” simbolizira žensko, ki vedno ustreže drugim na račun sebe. Odpoved tej vlogi pomeni prevzem odgovornosti za svoje življenje, postavljanje meja in skrb zase, kar je ključno za zdravje in dobro počutje. Dolgo smo učene, da moramo biti prijazne. Da naj ne bomo “pretežke”, zahtevne, egoistične. Da naj najprej pomislimo in poskrbimo za druge. Posledica? Zadušene potrebe, potlačen glas in življenje v prijaznosti, ki jo izražamo zgolj navzven, pogosto pomenijo, da smo pozabile nase.
A nekaj v nas se oglaša. Tisti notranji glas, ki pravi: “Dovolj je!”. V izogib kopičenju nezadovoljstva in zamer, ter da lažje zaslišimo sebe, je včasih potrebno tvegati, da bomo za nekoga nevšečne. A zase – končno celovita.
Dovoliti si biti nevšečna ni napad. Ni egoizem. Je oblika ljubezni – do sebe. Je pogum priznati si, da tudi moje potrebe štejejo, da si zaslužim prostor, mir, spoštovanje, da postaviti svoje meje in izraziti svoje potrebe ne pomeni zavrniti drugo stran, ampak varovanje lastne celovitosti.
Ko izbereš svoje dobro počutje pred udobjem drugih, izbereš avtentičnost. In ko nehaš igrati vlogo vedno prijazne, stopiš v svojo moč.
Zadovoljevanje svojih potreb ni sebičnost – je odgovornost. Kajti šele iz polnosti lahko dajemo brez zamer. Šele ko smo same s sabo v miru, lahko z drugimi gradimo iskrene odnose.

Zakaj je tako težko, sploh za ženske, postaviti meje in poskrbeti zase – brez občutka krivde?

Težava pri postavljanju meja in skrbi zase brez občutka krivde – še posebej pri ženskah – ima korenine v družbenih, kulturnih, zgodovinskih in psiholoških vzorcih.

1. Družbena in kulturna pričakovanja
• Ženske so generacijsko vzgajane, da skrbijo za druge. Tradicionalne vloge (mati, negovalka, podpora) postavljajo potrebe drugih pred lastne.
• Družba pogosto nagrajuje “pridne punce”, ki so ubogljive, ustrežljive, prijazne.
• Ženska, ki reče “ne”, je lahko označena kot egoistična, hladna, zahtevna – medtem ko je pri moških to pogosto razumljeno kot odločnost ali samozavest.

2. Notranji programi (zgodnje izkušnje)
• Mnoge ženske že v otroštvu razvijejo vzorec: »Ljubili me bodo, če bom pridna, prijazna, prilagodljiva.«
• Učenje ignoriranja lastnih čustev, želja in telesnih signalov kot ceno za pripadnost, ljubezen ali mir v družini.
• Potlačitev jeze, žalosti, potreb →, da ne bi razočarale, obremenile ali bile zavrnjene.

3. Travma in navezanost
• Otroci se raje odpovedo avtentičnosti (torej izražanju sebe), kot pa da bi izgubili povezanost z drugimi.
• Kasneje to pomenisi : ne upajo reči ne, ker se nezavedno bojijo zapuščenosti, izgube odnosa.
• Skrb zase lahko sproži podzavestni občutek nevarnosti: »Če bom izbrala sebe, me ne bodo imeli radi.«

4. Psihološki mehanizmi: krivda, sram, fobija pred konfliktom
• Krivda je pogosto le znak, da prelamljamo s starimi programi – ne pa objektivno nekaj napačnega.
• Sram: »Če izrazim svojo potrebo, sem slaba oseba.«
• Strah pred konfliktom: naučene strategije preživetja so pogosto vključevale izogibanje konfliktom, zato je postavljanje meja doživeto kot “napad” ali “tveganje”.

5. Nerazvit stik z lastnim telesom in čustvi
• Če že dolgo ignoriraš sebe, ne prepoznavaš več, kaj v resnici čutiš, potrebuješ – in kje je meja.
• Mnoge ženske se najprej sploh ne zavedajo, da so meje bile prestopljene, ker so navajene tega kot “normalno”.

6. Notranji glasovi, ki sabotirajo
Primeri notranjega dialoga:
• “Ne smeš razočarati.”
• “Kaj si bodo mislili?”
• “Če rečem ne, bom osamljena.”
• “Meni ni tako hudo – drugi imajo večje težave.”
To niso dejstva – to so notranji kritiki, ki odražajo pretekle izkušnje.

Zaradi tega ženske, ki gredo skozi najin program in si izberejo celostno podporo, doživijo veliko AHA momentov in konkretno osebno transformacijo vračanja k sebi.

Kaj se zgodi, ko se ženska prvič resnično poveže s seboj?

Doživi globoko preobrazbo – začne poslušati svoje potrebe, postavljati meje, izboljša se njeno počutje in odnosi. Začne živeti bolj avtentično in izpolnjeno življenje. Končno se zbudi iz dolgoletnega spanca in prebudi tisti del nje, ki je ves čas bil tam, ampak je bil potlačen, prezrt ali utišan. To povezovanje s seboj ni vedno lahkotno in romantično. Pogosto je žalostno, ganljivo, boleče, surovo, ampak osvobajajoče, kot da bi končno zadihala s polnimi pljuči. V praksi to pomeni:

• lažje se postavi na prvo mesto in neha z reševanjem drugih
• se odloči, da prekine igrati igro pridne punčke in se pokaže v svoji nefiltrirani podobi
• stopi izven programa in se osvobaja dodeljenih vlog, ker se zaveda, da je več kot to
• sama sebi je končno dovolj, lepa in je v sprejemanju vseh svojih odtenkov
• ne ukvarja se s fantki v odrasli obleki, ampak pristaja le na partnerski odnos z zdravim moškim
• začne čutiti sebe, se povezuje s svojo intuicijo, telesom, zaupa vase in ne potrebuje zunanje potrditve
• nauči se soočati z neprijetnimi čustvi, strahom, da bo zavrnjena, ker ni več ubogljiva
• začne oblikovati svoje novo življenje, tudi če to pomeni, da se na tej poti določeni odnosi zaključijo
• svobodna izbira in skrb zase sta njena prioriteta

In kaj je tisto največje darilo, ki si ga lahko ženska podari pri 35, 42 ali 50 letih?

Nepreklicen povratek k sebi. Čas in prostor zase. Odločitev, da je vredna ljubezni, spoštovanja in skrbi zase. Brez spraševanja: »Kaj drugi rabijo od mene?«, ampak: »Kaj jaz potrebujem, čutim, želim, ustvarjam?« Da si dovoli biti svoja in točno to, kar je – brez opravičila, tudi če je drugim zaradi tega čudna. Da se neha zmanjševati, da bi drugim bilo bolj udobno. Da je bolj nežna do sebe. In da se postavi v središče svojega življenja. Seveda si to darilo sebi lahko podari kadarkoli, saj ni pogojeno z letnico.

Simon, ti v tej zgodbi nosiš pomembno moško prisotnost. Kako podpiraš ženske in obenem moške, ki se vključijo v program?

Moja dodana vrednost je podpora skozi praktično delovanje, še posebej na področju postavljanja mej, izražanju potreb in krepitvi čutne komunikacije. Zame eden izmed najpomembnejših je praktični prikaz, kako moški s svojo stabilno prisotnostjo in pozornim poslušanjem ženski nudi podporo, da se lahko svobodno izrazi in ob tem ponovno začuti svojo vrednost, ko je zgolj slišana brez ponujanja rešitev, dajanja nasvetov ali zmanjševanja njene vrednosti. Verjamem, da svet potrebuje več zavestne moške energije – ne nezdravo dominantne, ampak podporne, stabilne, prisotne, sodelovalne. V program je vključeno praktično izkušanje, kaj pomeni biti v zdravi ženski in moški energiji, tudi skozi najin lastni zgled in prikaz, kako ta dinamika deluje v partnerskem odnosu, zato je izkušnja tudi tako učinkovita.

Jelena, tvoja energija je mehka, a močna – kako ženskam pomagaš prepoznati njihovo notranjo moč skozi nežnost?

Z nežnostjo zdravimo tisto, kar je bilo dolgo potlačeno – telo, čustva, intuicijo. Nežna prisotnost ni šibkost, ampak notranja moč, ki je tiha, stabilna in ne potrebuje dokazovanja.
Ko ženska spet zaupa sebi in si dovoli čutiti, naravno pride do moči, ki jo je vedno nosila v sebi. Jaz samo pomagam, da se tega spomni. Ker tudi sama živim, to, kar učim, lahko skozi mene zaznajo, da nežnost ni šibkost, da sem lahko močna, ampak ne agresivna, da se mi ni treba nenehno prilagajati, da bi bila v ljubečem odnosu, da je zdravilno biti odprta, ranljiva, nepopolna. Skozi svoje doživljanje cikličnosti, telesa, intuicije učim tudi druge kako se lahko gibajo skozi življenje.
To ženskam omogoča, da opustijo “moški način delovanja”, ki jih je vodil v izgorelost in različne bolezni ženskega reproduktivnega sistema, ki je povezan z zanikanjem svoje ženskosti.
Mnoge ženske so odrezane od svojega telesa, ker so doživele različne travme. Tudi sama sem se soočala z izzivi, s katerimi se soočajo mnoge ženske. Razdajanje, skrb za druge, premalo skrbi zase, delovanje v moški energiji … ampak en del mene s tem ni bil nikoli zadovoljen, tudi telo me je večkrat opozarjalo, da to ni prava pot. Zaradi tega tudi lažje razumem druge ženske.
Ko sem začela prebujati svojo žensko naravo in se v njej počutiti domače, sem končno začutila sproščenost in hvaležnost biti v tem ženskem telesu. Največ mi je pri tem pomagalo, to kar učiva s Simonom (izražanje čustev, samoregulacija le-teh, izražanje potreb in postavljanje mej) in preklop iz pridne punčke v žensko, ki sprejema svojo nepopolno popolnost.

Kako pa potekajo vajini programi – Trdni temelji, Opolnomočenje in Popolna preobrazba? Kaj ženska tam zares doživi?

Programi potekajo v več fazah – od osnovnega razumevanja telesa, čustev in energijskega ravnovesja, do globljega opolnomočenja in celostne preobrazbe skozi komunikacijski coaching. Vsaka faza žensko vodi korak za korakom nazaj k sebi – preko konkretnih orodij, vsakodnevnih ritualov in osebnega mentorstva. Ni bližnjic – je pa neprecenljiva pot do sebe. In vsaka gre s svojim tempom.

Skozi Trdne temelje dobiš podporo na fizični ravni (individualno prilagojena prehrana, ki je podporna pri določeni zdravstveni težavi, ustrezni prehranski dodatki, samonega, pomembni rituali, vzorčni jedilnik …).

V programu Opolnomočenje se poleg fizičnega telesa posvečamo tudi notranjim vzorcem, starim programom in s transformacijo le-teh, čustvenem osvobajanju, samoregulaciji čustev, postavljanju jasnih meja, izražanju potreb. Paket vključuje 3 mesečno online podporo za integracijo naučenega in praktično podporo pri preseganju in prepisovanju starih vzorcev in uvajanju novih navad, ki prinašajo lahkotnost in polnost življenja skozi lastno avtentičnost.

Popolna preobrazba pa je nadgradnja obeh paketov. Prvi korak so trdni temelji, drugi opolnomočenje in tretji globoka integracija pridobljenih znanj in osebna transformacija na vseh življenjskih področjih. V paket je vključena 6 mesečna online podpora. Marsikatera ženska je v teh 6 mesecih dosegla več, kot ji je uspelo v letih raziskovanja in poskusov spreminjanja svojih vzorcev in navad.

Kakšne majhne rituale ali navade priporočata ženskam za več miru, energije in stika s sabo?

• Začetek dneva s toplo vodo (lahko z limoninim sokom in ingverjem)
• Jutranja tišina, brez telefona – samo dihanje, občutek telesa, hvaležnost.
• 5-10 minutni ples brez oblačil.
• Več minutni čuteči samoobjemi – vsaj 4 x na dan.
• Prizemljitev npr. bosonoga hoja po zemlji – tudi le nekaj minut na dan.
• Jej počasi, čutno, v tišini in le hrano, ki krepi in zdravi telo.
• Kratek opomnik čez dan (položi roke na srce ali maternico in se vprašaj): Kako sem? Kaj rabim zdaj? Kaj danes občudujem na sebi – brez pogojev?
• 1 h na dan samo zase.
• Prva 2 dni menstrualne krvavitve počitek in sprejemanje zunanje pomoči in podpore.
• Večerna nega (samomasaža) – ne kot obveznost, ampak kot ljubezenski akt do sebe. Potem si reci: »Danes je bilo dovolj. Jaz sem dovolj. Dovolim si počitek.«
• Dnevnik hvaležnosti – 3 stvari, zaradi katerih sem danes hvaležna.
• Dovolj spanja, dovolj NE-jev, dovolj ljubezni do sebe.

Vajino izkustveno doživetje vključuje tudi pare in moške – kako to dopolnjuje vajino delo z ženskami?

Nedvomno tudi moški potrebujejo zavedanje, da je skrb zase bistvena za kakovostno življenje, zato je pomembno, da tudi moški izkusi in spozna vrednost le-te, ki krepi zdravo moško energijo, pripomore k odločnosti in sprejemanju odgovornosti zase.
Ko moški ali ženska stopi na pot skrbi zase, se pogosto spremeni dinamika v odnosih, zato je dragoceno, da v tem procesu sodeluje tudi partner, ker skozi praktične primere uvidita, da nista sovražnika, ki si namenoma želita škodovati, temveč, da tako delujeta zgolj iz svoje naučenosti, ranjenosti in velikokrat praznega rezervoarja ljubezni. Na ta način se lažje vzpostavi zavedanje, da lahko delujeta kot zaveznika v odnosu, ki se podpirata na poti skrbi zase, ter tako lažje in hitreje dvigujeta kvaliteto odnosa.
Izkušanje čutne komunikacije, pri kateri se deli svoja občutja in potrebe, brez kazanja s prstom na drugega je za pare prostor povezovanja, spoznavanja in razumevanja, brez obtoževanja. Za mnoge je to nova osnova odnosa.

Povejta mi še prosim malo več o izkustvenem doživetju na Tenerifih – zakaj otok, zakaj izkustveno, kaj se tam premika?

Tenerife ni le lep otok – ima posebno, zdravilno energijo, ki te premakne, pretrese, te ne ujčka, ampak te materinsko pripravlja na soočanje s seboj in te pri tem podpira. Zaradi tega sva izbrala ravno to točko na mapi sveta.
Nekateri energetski raziskovalci verjamejo, da je otok Tenerife del starega energijskega omrežja Zemlje – t. i. “ley lines” (energetske linije, ki prečkajo svet). Otok naj bi ležal blizu ene od teh linij, podobno kot Avalon (Glastonbury), egipčanske piramide, Bali, Peru … Pogosto ljudje poročajo, da se tam počutijo globoko prizemljene, a hkrati “odprte” za duhovna sporočila ali transformacijo.
Vulkan Teide je tretji najvišji vulkan na svetu, in mnogi verjamejo, da deluje kot energijska antena ali središče. Vulkani so mesta močne zemeljske sile (element ogenj + zemlja). Teide naj bi bil tudi energetski “portal” – za nekatere celo povezan s srčno čakro Zemlje. Ljudje na Teide pogosto doživijo občutek “čiščenja”, prebujenja ali vizij.
V mnogih mitih velja, da so Kanarski otoki (vključno s Tenerifom) ostanki izgubljene celine Atlantide.
Stari Grki so jih imenovali “Fortunate Isles” – Srečni otoki – kjer naj bi duh in narava živela v harmoniji. To odpira polje kolektivnega spomina, arhetipov in nezavednega.
Prisotna je tudi naravna raznolikost, stik s 5 elementi (zemlja, voda, ogenj, zrak, ljubezen) v zelo koncentrirani obliki (puščavska pokrajina, pragozd, visoki vulkanski hribi, ocean, srčnost ljudi).

Ljudje pogosto doživljajo na Tenerifu:
• hitrejše odpiranje srca in občutkov,
• sprostitev napetosti v telesu,
• vizije, sanje, uvide,
• prebujanje ustvarjalnosti,
• močne intuitivne ali duhovne preboje,
• energijsko zdravljenje ženskih reproduktivnih organov in ženske energije v ženskah in moških.

Ko se odmakneš iz vsakdana, se odmakneš tudi od svojih avtomatizmov. Izkustveno doživetje na otoku Tenerife je povabilo v globoko izkušnjo, ki pusti močne korenine pri posamezniku. Ne gre le za vsebine in metode – gre za to, da to izkušnjo živiš, tudi po tem, ko se fizično zaključi. Vsi, ki pridejo na Tenerife, odidejo drugačni. Ne samo zato, ker bi se nekaj “naučili”, ampak ker so se spomnili, kdo so. V enem tednu se postavijo temelji na vseh področjih in lahko rečeva, da doživijo popolno preobrazbo in se vrnejo k resničnemu sebi.

In čisto za konec – če bi lahko danes predala eno sporočilo … kaj bi bilo?

Ni ti treba postati nič več – samo nehaj biti vse, kar nisi. Ne rabiš se popraviti, ne rabiš še ene metode, še enega potrjevanja. Rabiš prostor, kjer lahko odložiš težo, ki ni tvoja, rabiš stik – ne s tem, kar moraš doseči, ampak s tem, kar je v tebi že zdaj.

Kontakt

Jelena Dimitrijević,
certificirana nutricionistka,
svetovalka za zdravo življenje,
radiestezistka,
intuitivna terapevtka in
učiteljica joge plesa
www.skrb-zase.si
info@skrb-zase.si
+34663465033

Zahvaljujem se vama za vajin čas, iskrenost in navdihujoče poglede, ki bodo zagotovo marsikomu pomagali na poti do večje skrbi zase in notranjega ravnovesja.  Želim vama obilo uspeha, notranjega miru in vse dobro na vajini skupni poti ter pri projektu Skrb zase.

Maja B.