Sneža Ulčar Kostić je zdravnica srca – po poklicu in po duši. Ženska z več kot 36 leti izkušenj v klasični medicini (pulmologija, alergologija, interna, ultrazvok srca), ki je svojemu delu dodala globlje razumevanje človeka: čustev, travm, energije in srčne koherence. Je nežna, topla, izkušena in pogumna ženska, ki je skozi lastne življenjske preizkušnje razvila sposobnost videti človeka celostno – telo, um, srce in dušo. Danes je “Zdravnica srca”, ki ljudi sprejema s sočutjem, jih posluša na vseh ravneh in jim pomaga ponovno vzpostaviti stik s seboj ter s čudežnim srcem, ki ga nosimo v sebi.
Snežana dobrodošla. Kaj pomeni zate biti živa, polna, cela ženska – v tem svetu, v tem času?
Maja hvala za dobrodošlico.
Zanimivo, tako nekako se počutim pri 61. letih, po 36 letih dela v medicini (pulmologiji, alergologiji, interni medicini, ultrazvoka srca) in raziskovanju življenja in sebe. Kot Zdravnica srca in diha v ordinaciji Zdravnice srca.
Mogoče ena misel za začetek, zelo sem vesela, če nekoga srečam in se me razveseli, vidim veselje in srečo v njegovem/ njenem pogledu in potem sem še jaz bolj srečna in vesela. In lahko to dajem, brez nekih barier, pač taka, kot sem. Več lahko dam, če je nekdo pripravljen sprejeti. Mogoče več neke nežne, mile energije, energije doma, hvaležnosti, ki jo lahko imenujem materinska energija.
Energija, ki podpira, ki te varuje, se ob njej počutiš varno, videno in slišano. To je zanesljivost, varnost, ki jo vsak potrebuje že od 1. trenutka, ko pride na ta svet. Nekdo, ki te ljubi.
Živa, polna cela ženska v tem času, je ženska, ki je prisotna v tem trenutku, zadovoljna taka, kot je, srečna in hvaležna, ker živi, živi popolnoma v svojem telesu tukaj in zdaj, z eno besedo, je utelešena.
Kot otrok doživiš travmo tako ali drugačno, lahko je telesna, čustvena zloraba in ima telo fantastičen obrambni mehanizem, ki potlači čustva, ki si jih doživljal kot otrok, ker sicer ne bi preživel. A ta čustva se vračajo, spet in spet in zbežimo iz svojega telesa, ker je tako lažje kot zdržati bolečino čustev, ki so se zbudila. In tako se ponavlja, dogodki, čustva, beg iz telesa …
Ko prihajaš nazaj v telo, seveda, ko se počutiš dovolj varno to po navadi boli in gremo spet na potovanje. Potrebno je precej ozaveščanja, da sploh prepoznaš in se spomniš dogodkov, ki so te zaznamovali, da si upaš nazaj v telo in tam ostati. Lažje je, ko veš, zakaj se gre. In končno se zgodi, da si nazaj v telesu in ga napolniš do zadnje celice s svojo esenco tega, kar si. In potem je mir, polnost življenja, doživljanja, vseh čustev, takih in drugačnih, vseh zaznav. Ja in si srečen, ko greš samo na sprehod v svojem kraju in ljudje to čutijo in te z nasmeškom pozdravljajo ali odzdravijo tvojemu nasmešku. Ali ko piješ kozarec vode, se tuširaš, se voziš v avtu. Da ne govorim o svobodi, ki pride, ko zaživiš polnost, celost, živost. Svoboda, ki je povsem neodvisna od zunanjih dejavnikov. Svoboda, ko ni več trigerjev, sprožilcev, ki te vržejo iz tira.
Ko te danes gledam – umirjena, sijoča, polna sočutja – kdo je pravzaprav Snežana, če te vprašam brez nazivov in uradnih opisov?
Kdo je pravzaprav Snežana, deklica, ki ji je ime dal bratranec, ki je hotel samo to ime in na njem vztrajal. Za mamo Snežka, Snežana pa, ko je bila huda name, za prijatelje Sneža, velikokrat pa Snežka, Sneži. Ko potujem, imajo tujci problem z izgovorjavo mojega imena, pa jim rečem, da sem Snow White :).
Si predstavljate Snow White, ki gre navdušeno plavat iz ladje proti delfinom? Absolutno napačno, plavati bi morala z njimi. Kapetan pa kriči “Snow White not in this direction”. In tako je bilo v mojem življenju, dostikrat napačna smer, tudi zloraba s strani človeka, ki sem mu zaupala, agresija na malo deklico.
Počasi sem se naučila pluti bolj s tokom in se izogibati čerem, a precej stvari v mojem življenju je šlo drugačno pot, kot sem si romantično zamišljala. Smrt moža, ko sta bila otroka stara 5 in 8 let. Plutje po novem, razburkanem, divjem morju, kot bi se vse znova učila živeti. Vmes pa pogumni koraki, še danes se čudim, kako sem vse zmogla, a sem. Z otrokoma smo šli svojo pot, ki nas je oblikovala v verjetno drugačne, z več življenjskih izkušenj, z več vrednotami, raziskovanja nas in sveta, dela na sebi, obiskovanja seminarjev, delavnic, celo Gostečnikove šole za starše, ki so mi pomagali z lahkoto pluti predvsem, ko sta bila otroka v puberteti. Ko se spomnim koliko strahu, koliko vere, vedenja in zavedanja je bilo potrebno, da smo sedaj to, kar smo, da sem srečna babi moji vnukinji Oliviji in se neskončno veselim še vnukov in vnukinj. Hvaležna sem, ker je šlo življenje naprej!
Katera življenjska izkušnja te je najbolj oblikovala kot človeka – ne kot zdravnico, ampak kot žensko?
Življenjska izkušnja, ki me je na neki način zaznamovala, je bila zloraba pri starosti 10. let. Imela sem zavedanje, da tega staršem ne smem povedati, ker je bil oče policaj in bi se vse skupaj zelo slabo končalo za tega moškega in našo družino. Zadevo sem potlačila v podzavest, potem pa so se dogajale stvari, ki včasih niso bile varne, a sem po navadi zaslišala zvonček in nisem šla tja, kjer je bilo nevarno. Ni mi pa bilo jasno, zakaj se ravno meni to dogaja. Šele po mojem 45. letu so v sanjah pričeli prihajati spomini, mučni, ne veš, ali si nor, ali se ti je res to zgodilo. Veliko poguma je bilo potrebno, da sem to povedala v družbi ljudi, kjer sem se počutila varno. Razmišljala sem, če bi šla povedat družini tega moškega, ki tedaj ni bil več živ, pa sem se odločila, da ne bom, da jih ne bi prizadela. Mogoče sem ponosna, da kljub vsemu nisem šla v jezo, zamere, zavist, ljubosumje, ampak sem vseskozi razvijala mojo nežno, milo, hvaležno, srečno, zadovoljno dušo. Delala sem spremembe, ki so bile včasih noro težke, še vedno jih delam. V naravi je vseskozi evolucija in tako gledam na spremembe, Spremembe so potrebne in so evolucija, zato se verjetno ne bom ustavila v raziskovanju sveta, vesolja, sebe.
Kdaj si prvič začutila, da medicina zate ni le poklic, ampak globoko poslanstvo?
Zanimivo je, da do 4. letnika gimnazije nisem vedela, kaj bom šla študirat. Nato v nekem trenutku razsvetljenje! Medicina to je to. Vse je šlo s popolno lahkoto, sprejemni izpiti, študij, štipendija, zaposlitev … Zanimalo me je telo, kako deluje, kako je sestavljeno, kaj se zgodi, da človek zboli, kje je ta preskok. Vedno bolj sem začela iskati vzroke za bolezni, za slabo počutje, za depresijo, anksioznost … drugje, v čustvih, travmah, načinu razmišljanja, načinu življenja. Medicina je res poslanstvo, tako globoko poslanstvo, ni samo poklic, je iskrena želja ljudem izboljšati počutje, zdravje, včasih samo s poslušanjem, besedo, nasmehom, opogumljanjem, dajanjem vere, z vedenjem, da ima vsak človek svojo notranjo inteligenco, ki vse ve, jaz pa mu doprinesem ob odkrivanju notranje inteligence, zaupanju vanjo in tudi zaupanju, da se vse zgodi z namenom. Včasih je tudi bolezen priložnost, da predelamo neke težke zadeve in gremo bolj sproščeno naprej, z manj teže. Vedno znova pridem do ozaveščanja in zavedanja 🙂
Dedek po očetovi strani, ki sem ga komaj spoznala in oboževala je bil bolničar v 1. svetovni vojni. To je bila edina družinska vez z medicino. Oče pa je imel posebne sposobnosti, za njega ni bilo nič nemogoče, tudi roko si je zlomil in jo sam reponiral. Zbolel je pri 30. letih po mnenju zdravnikov za smrtonosno boleznijo. Ko so mu to sporočili, je oče odkorakal iz bolnišnice in rekel, da ni bolan in da ne bo umrl in zapustil svoje družine. In tako je bilo, pozdravil se je in od tedaj vem in zaupam, da je vse mogoče.
Tvoja zdravniška pot se je začela znotraj klasične medicine. Kaj te je vodilo, da si pogled razširila tudi na druge ravni zdravljenja?
Moja zdravniška pot se je zelo hitro začela prepletati, ko sem hudo zbolela, že na začetku moje poklicne poti kot zdravnica. Spoznala sem, da za ozdravljenje potrebujem mnogo več. Takrat so obstajali prvi bioenergetiki, ki so pripomogli, da sem se spet postavila na noge in ozdravela. Seveda sem se morala odpovedati športu in še marsičemu, a sem to naredila brez obžalovanja. Ugotovila sem tudi, da je šport super zadeva za čustva, zaznave, dvome, strahove, ki se ti naberejo in jih s športom daš ven, a kaj, ko potem potrebuješ vedno večjo dozo športa. Do kje? V moji prvi službi v bolnišnici sem delovala tako, da sem kar dobila informacijo, kakšna je diagnoza in cik cak bolnik je dobil zdravila in veselo odkorakal domov. In kot bi jih z močjo mojih misli, vere, vztrajnosti vlekla za pete na ta svet :).
Mislim, da lahko zdravnik s svojo prisotnostjo, zaupanjem, nasmehom, prijaznostjo, hvaležnostjo … naredi ogromno.
Izobraževala sem se na področju medicinske hipnoze, največji izziv mi je najti vzrok za bolezen, kar lahko odkrijem v podzavesti pacientov. V zadnjem času se izobražujem na področju dihalne tehnike, s katero lahko iz telesa sprostiš čustva in še marsikaj.
Danes pogosto poudarjaš pomen poslušanja srca. Ne le dobesedno, ampak predvsem simbolično. Kaj zate pomeni poslušati srce – v sebi in pri pacientu?
Ob tem vprašanju se spomnim Nikole Tesla, ki je bil in je fenomenalen: “Kdor bo spoznal vibracije, frekvence in energijo, bo spoznal skrivnosti vesolja”. To mi je vodilo za raziskovanja zadnja leta.
Mislim, da se vse to skriva v naših srcih, dokazano je, da se srce razvije pred možgani, že v 5. tednu starosti ploda, da obstaja povezava med možgani in srcem, da verjetno srce vodi nas in naše telo ter možgane, da obstaja koherenca med možgani in srcem. Po drugi strani pa je srce povezano z našo esenco, ki se nahaja nekje v vesolju, tam, od koder smo prišli in se bomo tja vrnili. Lepo se je povezati s pacientom, z njegovim srcem, ga poslušati, kajti vsako srce ima svojo zgodbo, vsako srce ima svojo melodijo. In niso potrebne besede za povezavo 2 src, ki se čutita in podobno vibrirata. Vsak človek ima svojo melodijo srca, podobno kot ima vsak človek drugačen DNA. Za to, da se povežem s pacientom, in njegovim srčkom pa potrebujem zaupanje in vsaj malo voljnosti, da se mi odpre. Velikokrat ljudje rečejo, odprla si mi srčka, ja in to se zgodi v trenutku, nepričakovano kot čudež. In potem je vse lažje. Seveda se nekateri tudi prestrašijo, zaprejo, ne spustijo k sebi. A to je njihova izbira, ne moja. In mogoče modrost let, da tudi to ne boli več. Vsak ima svobodo in svojo izbiro. Strah je čustvo, ki nas prikrajša za veliko v življenju.
Velikokrat strah zaustavlja paciente celo, da ne grejo k zdravniku na pregled, rentgen …, ker se bojijo, kaj bomo zdravniki našli. Škoda se je prepustiti strahu, ker bi se včasih z diagnostiko in ustreznim zdravljenjem, zgodnje spremembe lahko zaustavile, ali bi se napredovanje bolezni lahko upočasnilo.
Kako je danes videti tvoje delo? Združuješ klasične pristope z energijskim in čustvenim zdravljenjem?
Zanimivo, moje delo se zdi enako kot prej, le da imam več zavedanja in znanja in izkušenj kot pred leti. Delujem, ko je to potrebno računsko, razumsko, pa tudi intuitivno, z zaznavami čustev, telesa, uma, energije, frekvence, srca, nebesednih sporočil pacientov.
Zanimivo je, kako združuješ znanstveno natančnost z bolj subtilnimi pristopi. Kako si našla ravnotežje med tema dvema svetovoma?
Zanimivo vprašanje, zame ne obstajata 2 svetova, vse je eno, ne moreš ločiti enega od drugega, vse samo je.
Mogoče vidim in zaznavam več, to mi je, kot otroku, igra, se igram, zaznavam, iščem možnosti, iščem poti in načine, ki bi pacientu najbolj pomagali. Seveda so to tudi zdravila, velikokrat pa potrebujejo pacienti, da so slišani, videni, čuteni v svoji bolečini.
Katere preiskave so po tvoje ključne za zgodnjo diagnozo in preprečevanje bolezni?
Kombinacija znanja, izkušenj, raziskovanja, radovednosti, poslušanja, zaznavanja, čutenja. Imam neki občutek za človeka, ki je res bolan ali ki bo zbolel. V medicini sta seveda na začetku anamneza in status pacienta, nato predvsem laboratorijske preiskave, rentgen, EKG, ultrazvok, meritev pljučne funkcije, alergološki testi itd. ter potem kompleksnejše in bolj invazivne preiskave. Pri interpretaciji laboratorijskih izvidov krvi uporabljam tudi poseben program za medicino Smart blood Analytics, ki prepozna možna bolezenska stanja, ki jih ima pacient sedaj in ki so zanj možna v prihodnosti. Na podlagi teh spoznanj lahko kompleksno svetujem spremembo načina življenja, prehrane, razmišljanja, obremenitev v vsakdanjem življenju.
V preventivi uporabljam tudi infuzije vitaminov, ker je zemlja osiromašena in hrana nima več toliko vitaminov, je procesirana, pogosto živimo v stresu, nimamo časa, absorpcija hranil v črevesu je slaba. Vitaminske infuzije, ki so personalizirane izboljšajo počutje in omogočajo hitrejše okrevanje po preboleli bolezni, operaciji, večjih fizičnih, tudi športnih naporih, ob stresu, izgorelosti, po porodu … Izboljšajo spomin in kognitivno funkcijo posebno pri starostnikih, ki so vitaminsko še bolj podhranjeni.
Kakšna sreča je, ko po infuzijah vidiš, da je človek boljše, bolj vitalen, zadovoljen, samozavesten, ko zasijejo tudi obraz in oči. Že več kot 20 let delam ultrazvok srca. Vedno bolj spoznavam, kako pomembno je opraviti ultrazvok srca, preden se pojavijo težave.
Ko človek pride k tebi, kaj je tisto prvo, kar poslušaš – srce, telo, energijo … ali nekaj popolnoma drugega?
Tole vprašanje pa je izziv. Hmm, zanima me, koliko daleč je človek pripravljen iti, koliko je pripravljen slišati, ali želi samo zdravila ali kaj več, ali je pripravljen slišati resnico, kakšno ima življenje, vrednote, po kaj je prišel. Najlažje mi je, ko pride z zaupanjem in s tem z odprtim srcem. Tedaj se odpre pretok informacij med mano in njim in je kot ples, igra. Včasih paciente to tudi zmede 🙂
Kaj ti pokaže klasična preiskava, in kaj ti “pove” tihi pogled ali zgodba pacienta?
Preiskave mi dajo diagnozo in usmeritev za zdravljenje. Tihi pogled pacienta mi pove, kaj je pripravljen narediti, spremeniti, biti, pustiti in opustiti, dopustiti, zapustiti, kaj potrebuje, česa se boji …
Vse več ljudi danes hrepeni po nečem več. Ne iščejo le zdravila, ampak razumevanje. Kaj misliš, da v resnici potrebujejo, ko pridejo k tebi?
Dostikrat potrebujejo nekoga, ki jih bo videl in slišal in bo prisoten z njimi in njihovimi telesi.
Kako tvoji pacienti sprejemajo ta širši pristop zdravljenja, ki presega zgolj telesne simptome?
Nekateri zelo hitro ozavestijo in to tudi povejo, nekateri mogoče občutijo nekaj prijetnega, sprejetost, videnost. Zelo zanimiv dogodek je bil pred nekaj leti, ko je prišel očka s hčerko, staro 9 let, ki je bila preobčutljiva za dlako konja, jahanje pa je bilo zanjo življenje. Ko sta prišla na kontrolo z izvidi preiskav, ki sem jih predlagala, je oče samo vstal, mi dal roko in se zahvalil z besedami, da ne ve, kaj se je zgodilo pri meni, a da je njegova hči popolnoma brez težav in lahko jaha konja. Otroci so še posebej dovzetni in znajo sprejemati in tudi hitro spremenijo, kar ne deluje za njih.
Sem pa zelo vesela, ko izvem po ovinkih (od naključnih ljudi), kako se pacienti boljše počutijo ali imajo manj bolečin po obisku v moji ordinaciji.
Večkrat poudariš, da bolezen pogosto ni le fizični pojav. Kako pogosto naletiš na to, da so vzroki skriti globlje – v čustvih, preteklih ranah, energijskem neravnovesju?
V bistvu skoraj vedno, tudi pri pacientih, ki tega ne priznavajo. Če niso pripravljeni slišati, ne povem.
Katera čustva ali življenjske situacije bi rekla, da najpogosteje “zaznamujejo” telo in povzročajo težave?
Telo zaznamujejo travme, krivice, ne razumevanje, zamere, upiranja, izogibanja, razočaranja, način razmišljanja, čustva, pomanjkanje radosti, ko ni zavedanja. Življenjske situacije pa predvsem izgube, navezanosti, zasvojenosti. Pa še nisem vseh naštela!
Se ti zdi, da smo se preveč oddaljili od telesa? Da ga slišimo šele, ko začne kričati skozi bolezen?
Ja, telo najprej govori tiho, tiho, nato vedno glasneje in bolj jasno. Zavedajmo se, da je telo naša največja vrednota na tem svetu, brez njega nas ni tu, brez njega ne moremo okušati lepot življenja, se smejati, veseliti, radostiti, plesati …, da je telo tisto, ki nam vse to in še več omogoča, da je vedno z nami, da je v bistvu čudež po eni strani enostaven, po drugi kompleksen.
Kako se začne zdravljenje srca – tistega čudežnega, ki ga nosimo vsi v sebi?
Nastali smo iz zvezdnega prahu. V trenutku spočetja se ta energija, ta življenjska esenca spusti v telo bodoče mamice in v tistem trenutku pride do oploditve na fizičnem nivoju, na energijskem pa do novega življenja, do aktivacije čudežnega srca. To lahko zaznamo in začutimo ali pa ne. To se čuti kot neki sveti trenutek, nekaj presežnega, prestižnega, nekaj življenje dajajočega.
Sveti trenutek spočetja novega, hvaležnosti, da si je ta esenca izbrala točno to mamico in točno tega očeta in da si je izbrala življenje na zemlji. Ko se otrok rodi in pride na svet s to čisto esenco tega, kar je, tega najsvetejšega, najlepšega, najbolj čudežnega, čudovitega, čarobnega in ob ljubečih, prisotnih starših, ob zadoščenju vseh potreb, ki jih ima, po dotiku, nežnosti, božanju, negovanju, skrbnosti, zadostnem hranjenju, toploti, vse, kar potrebuje telo na fizični ravni, vse kar potrebuje na mentalni, čustveni ravni, na fizični pa čim več sočutnih dotikov, dotikov s prisotnostjo, z lepimi čustvi in mislimi, z občudovanjem.
Ko se dojenčku prvič zgodi, da ni slišan, viden, sprejet, da ga zaboli, mogoče nekaj od zunaj, se tudi čudežno srce prestraši in lahko zbeži iz telesa. In v strahu trepeta, potem so mogoče potrebna leta in leta, da se počuti tako varno, da se spet spusti nazaj, saj fizično srce dela, kolikor lahko, a dela drugače, dela toliko, da preživi na fizični ravni, a manjkajo druge plati življenja. Tekom let dela z judmi sem ugotovila, kako to čudežno srce, ki ga imamo vsi, nazaj aktivirati, nazaj spraviti v naše telo. Kako ga prepričati, da pride nazaj, kako prepričati to esenco, da se vrne in da človek zaživi ponovno s čudežnim srcem, z ritmom čudežnega srca.
Praksa je pokazala, da se zgodi sprememba že s tem, ko svojim pacientom in strankam sočutno prisluhnem. Zdravljenje srca se začne s prvim nasmehom in konča s ponovno vzpostavljeno melodijo Čudežnega srca.
Če bi morala svoje poslanstvo strniti v eno misel, katero bi izbrala?
Sem srečna in hvaležna, da sem izbrala poklic zdravnice, ki je tudi moje življenjsko poslanstvo, poslanstvo ohranjanja in izboljševanja zdravja in življenja.
“Življenje je dragoceno, živimo ga radostno in lahkotno in dostojanstveno, dokler ga imamo v tem telesu, v katerem smo sedaj, v tej prečudoviti Sloveniji, s temi čudovitimi in čarobnimi, kreativnimi in sposobnimi ljudmi. Čas je!”
Na vratih ordinacije imam napisano:
Zakaj izbrati našo ordinacijo?
*Ker bolezni niso samo telesne, ampak so pogosto povezane z mislimi, čustvi in občutki
*Ker je telo čudež
*Ker je dihanje življenje
*Ker boste pri nas sprejeti s sočutjem, videni in slišani
Prisrčno dobrodošli!
Kontakt
Zdravnica srca
Pulmološka ambulanta dr. Snežana Ulčar Kostić s.p.
Ljubljanska cesta 21c,
1241 Kamnik
Stacionarni telefon: 018310613
Mobitel: 051675750
www.zdravnicasrca.com
info@zdravnicasrca.com
Facebook: Zdravnica srca, Snežana Ulčar Kostič, dr.med.
Instagram: Zdravnica srca
Sneža, iskrena hvala za tvoj čas, tvojo odprtost in za vse modrosti, ki si jih podelila z nami. Želim ti vse dobro na tvoji poti.
Maja B.♥
