Tadeja Bradaš je učiteljica in terapevtka, ki vodi ljudi na poti prebujanja, celjenja in povezovanja z njihovim resničnim jazom. Kot edina aktivna učiteljica Nondual Kabbalistic Healinga v Evropi prinaša globoko razumevanje ega, duše in človeške narave ter ustvarja prostor, kjer se posamezniki počutijo videni, slišani in podprti na svoji poti rasti.
Tadeja, pozdravljena. Za začetek me zanima, katera barva ti je trenutno najbolj pri srcu.
Težko rečem, ker se to pri meni stalno menja. Ko sem bila mlajša, je bila to ognjeno rdeča ali ferrari rdeča, ki me še vedno vzradosti in ima v mojem življenju posebno mesto. Je kot val močne energije, ki me v trenutku napolni in poživi. A nisem več tako navezana nanjo in moje barve se dnevno spreminjajo z menoj. Vsekakor pa sem previdna z odtenki zelene in rjave, ki so me vsaj v preteklosti naredili bledo in nevidno. Tega si ne želim.
Se spomniš trenutka, ko si začutila, da bo tvoja pot povezana z duhovnim celjenjem, prebujanjem in povezovanjem z drugimi na globlji ravni?
Se. Bilo je sredi noči, ko sem dojila sina. Prešinila me je misel, da imam vse, kar bi si lahko zaželela – krasnega partnerja, čudovitega otroka, dober posel. A nekaj je manjkalo. Nisem bila srečna. Pa ne me narobe razumeti. Bila sem srečna in hkrati to ni bila prava sreča. Bilo je nekaj drugega. Bilo je lepo. A nekaj je manjkalo. Hotela sem več.
Leta 1991 sem diplomirala na Fakulteti za računalništvo in delovala kot inženirka računalništva. Veliko sem poučevala in vodila delavnice. Bila sem uspešna. Leta 1994 sem odprla svoj s. p. Česarkoli sem se lotila, mi je tako ali drugače uspelo. A globoko v sebi nisem bila zadovoljna. Kot da to nisem zares jaz. Ko sem se prvič zavedela teh misli in občutkov, nisem vedela, da bom svoje življenje povsem obrnila in stopila na pot duhovne rasti, prebujanja in celjenja. A vedela sem, da moram narediti spremembo.
Kasneje, ko sem že bila čvrsto na tej poti, so se začeli vračati spomini na otroštvo, ko sem veliko ur preživela v gozdu med drevesi in živalmi. Takrat je bil svet zame povsem drugačen. Videla sem avro živih bitij in tudi kamnov in zemlje, čeprav nisem vedela, kaj to je. Ni pa bilo nikogar, s komer bi se o tem pogovarjala. Kljub temu sem bila vesela, vedoželjna, polna življenja in želje po raziskovanju, razigrana in navihana in velikokrat sama. Potem sem do svojega tridesetega leta skoraj vse pozabila. Pomembne so bile druge stvari – šola, poklic, delo, služba, ločitev od doma in osamosvojitev. Morala sem odrasti.
Kdo pa je Tadeja, ko ni učiteljica, terapevtka ali voditeljica programov?
Sama zase rada pomislim, da sem zelo preprosta oseba, ki ima rada svojo družino in vrt, ki se pri šestdesetih uči voziti motor, ki obožuje svojega sina in je hvaležna, da ima moža takega, kot je (najboljšega). Rada sem obkrožena z živalmi, saj sem ob njih odraščala. Žal pa zaradi vseh obveznosti in dela trenutno zmorem le enega psa.
Vedno bom, če se le da, stopila na stran tistih, ki potrebujejo pomoč in so jo pripravljeni tudi sprejeti. Podprla bom vsakega, ki želi rasti in se razvijati.
Moja mama je bila neumorna borka in ambasadorka žensk. Kot zdravnica ginekologinja se je celo življenje zavzemala za zdravje in pravice mater, deklet in žena. Rada pomislim, da imam nekaj njenega. Pred leti sem tudi organizirala in vodila ženski krog.
Moj oče je bil izjemna oseba. Z izrazitim čutom za sočloveka in veliko mero poštenosti in integritete je bil moj vzor.
Moj neke vrste duhovni mojster, čeprav tega takrat nisem vedela, je bil moj stari ata. Preprost in srčen človek, ki je živel skromno in bil vsemu in vsem okrog sebe zvesto predan. Z njim sem preživela veliko časa in, ne da bi vedela, srkala njegove modrosti.
Sem oseba, ki bo prisluhnila. Redko sodim, še redkeje obsojam. Poskušam razumeti. To pa ne pomeni, da nisem kritična.
Rada imam življenje in verjamem, da se ljudje rodijo dobri. Zgodi pa se, da tega ne zmorejo živeti, da delajo slabe stvari, ki povzročajo bolečino in strah in trpljenje. Zgodi se, da pozabijo, kdo so. Takrat potrebujejo pomoč in spodbudo, da se spomnijo. Tu nastopim jaz, da jih spomnim, spodbudim in podprem, če mi le dovolijo in me spustijo k sebi.
Trenutno si edina aktivna učiteljica Nondual Kabbalistic Healinga v Evropi. Kako je nositi tako odgovornost in poslanstvo, hkrati pa imeti tudi svobodo, ki pride z njo?
No, imam še kolegico v Veliki Britaniji, ki se bo po nekaj letih premora spet aktivirala.
Svoje trenutne vloge ne vidim kot odgovornost in poslanstvo, čeprav to verjetno na neki način je. Preprosto ne razmišljam na tak način. Sledim klicu, ki je tako močan, da ga ne morem odriniti ali utišati in ga tudi nočem.
Seveda je biti duhovna učiteljica odgovorno delo, odgovoren položaj. In hkrati je to zame nekaj najbolj naravnega. Večkrat imam občutek, da sem se za to rodila, da je bilo vse, kar sem počela, kar sem izkusila in doživela, namenjeno temu, da sem danes tu, kjer sem.
Če pa že govoriva o odgovornosti, je v prvi vrsti tukaj odgovornost do mojih študentov, ki mi zaupajo, da jih bom vodila po poti celjenja in prebujanja z veliko mero znanja in spretnosti, z odprtim srcem in umom ter neizmerno dobrohotnostjo in sprejemanjem.
Potem je tu odgovornost do tvorca in utemeljitelja Jasona Shulmana, ki me je veliko naučil in mi je še vedno zgled in dober prijatelj. Jason mi zaupa, da bom znala to znanje prenašati naprej. To je velika čast.
In potem je tu najpomembnejša odgovornost, odgovornost do same sebe, da še vedno delam na sebi, se učim in celim vsak dan znova, da se vsak trenutek opominjam, da ne bi pozabila, da sem.
Svoboda pa je neločljivo povezana s to odgovornostjo in se pojavi ter raste vzajemno z njo. V resnici smo lahko svobodni le do točke, ko zmoremo biti odgovorni za svoja dejanja, misli in čustva. Svoboda ni zasebna last, ni osebna. Svoboda je vesoljna kvaliteta, katere del smo z vsem, kar je. Ko jo zmoremo razumeti kot spremenljivo vrednoto, ki nam je dosegljiva le, ko smo povezani s seboj in svetom, z vsem, kar je, jo tudi dejansko čutimo in živimo. Ko govorim o vsem, kar je, mislim na vse, tudi tisto, česar ne vidim ali slišim, ne vem ali ne poznam, vse, kar nam je všeč in imamo radi, ter vse, kar zavračamo in česar ne maramo ali kritiziramo in odrivamo.
Nondual Kabbalistic Healing je pri nas še razmeroma nepoznan. Kako ga Slovenci običajno dojemajo in katere mite ali napačne predstave o njem pogosto slišiš?
Pravzaprav slišim bolj malo. Sem namreč zelo zasebna oseba in ne govorim kaj dosti o sebi in svojem delu, kar je morda velika škoda. Sama raje v ta prostor prinašam nežnost, razumevanje, sprejemanje in soustvarjam prostor za vsakega, ki želi spremembe in je pripravljen za to kaj narediti.
Kadar pa se srečam z ljudmi in z njimi govorim o svojem delu, prepoznam dve struji. So tisti, ki prisluhnejo z veliko mero vedoželjnosti, ki se odprejo nečemu, česar še ne poznajo, in hočejo več. In potem so tisti, ki bi mene in moje delo radi opredelili s tem, kar je njim blizu in znano. Največkrat je to zato, ker imajo drugačne predstave o tem, kaj je duhovnost, nedualnost in celjenje.
Srečujem veliko ljudi, ki so prepričani, da je duhovnost neka višja raven zavesti, ki jo dosežeš šele, ko zapustiš materialno. To ne more biti res. Prava duhovnost s točke gledišča nedualne zavesti je vse vključujoča, torej vključuje tudi materialno. Še več! Duhovnosti brez materialnega obstoja ni.
Prav tako sem večkrat zasledila ideje o tem, da nedualnost pomeni vse sprejemajoče stanje neke ekstatične blaženosti, kjer sta bolečina in trpljenje premagana ali odsotna, da nedualnost pomeni izločitev dualnosti, razcepa in ločevanja. Skozi prizmo in pogled Nondual Kabbalistic Healinga je prava nedualnost tako velika, da vključuje tudi dualnost. Če ni tako, je vse skupaj le iluzija.
Največ zmot pa se zgodi v razumevanju besede Kabbalistic. Mnogi mislijo, da gre za kabalo, o kateri ima veliko ljudi morda precej omejene predstave, v smislu, da njihovo poznavanje zajema le manjši del celote, kaj je kabala. V hebrejščini beseda kabala pomeni prejemanje. Prejemanje življenja, boga, resnice, vsega.
Vendar Nondual Kabbalistic Healing ni študij kabale, čeprav vključuje veliko mero tega izjemnega starodavnega znanja in modrosti.
In potem je tu morda še prepričanje, da moramo preseči ali celo izničiti svoj ego, če hočemo biti duhovni in se (za)celiti. Ta miselnost največkrat izvira iz razumevanja, da je ego naš sovražnik, da je večni motilec in nergač. No, včasih je res. A resnica je tudi ta, da je naš ego naša zavest, da smo individualna bitja. Jaz kot Tadeja brez svojega ega ne bi obstajala. Problem ni ego. Problem so priponke, prepričanja in sodbe, ki se jih oklepamo, kot da so edina resnica o nas in o življenju.
Nondual Kabbalistic Healing je pot celjenja našega malega, ranjenega ega. To je pot vračanja k celotnemu sebi, ne le k tistemu delu, ki ga predstavlja naš ego.
Za začetek nam prosim pojasni,– kaj pravzaprav je Nondual Kabbalistic Healing in kako bi ga opisala nekomu, ki se s tem srečuje prvič.
To je pot prebujanja in celjenja, ki ničesar ne odvzema, ničesar ne dodaja, le pomaga nam, da se prebudimo, ali bolje rečeno, da se ponovno spomnimo tega, kdo smo. To je pot celjenja našega ega, ki ranjen usmerja naše življenje in nam povzroča veliko dodatnih težav in trpljenja. To je celjenje duše, ki lahko zaživi le ob egu, ki se celi. Tako se zmoremo zavedati, da smo poleg tega, da smo ljudje, tudi duše; da je naš svet mnogo večji od tega, ki ga lahko zaznavamo s svojimi običajnimi čuti; da oblika, ki jo poznamo kot materialni svet, ni edina oblika našega obstoja.
Nondual Kabbalistic Healing nam pomaga biti bolj človeški v vseh pomenih besede, kar slej ko prej pripelje do tega, da smo bolj prijazni do sebe in s tem bolj človeški in prijazni tudi do drugih in sveta okrog nas. Manj smo prestrašeni, manj reaktivni, manj se počutimo ogrožene. To je pot, ki nam pomaga razumeti našo bolečino in trpljenje ter ju spreminjati v radost enosti.
To je pot, ki se nikoli ne konča, je pa z vsakim korakom lažja in bolj zabavna ter prijazna.
Zveni skrivnostno, a hkrati mehko in globoko. Kaj je tisto, zaradi česar je Nondual Healing tako drugačen od bolj uveljavljenih ali mainstream pristopov k duhovnosti in osebni rasti?
V svetu, kakršnega smo soustvarili skozi tisočletja, smo se zapletli v začaran krog ozkega prostora dojemanja sebe in sveta. Iz tega ozkega prostora je zelo težko izstopiti in večina mainstream pristopov se nekako vrti v tem omejenem prostoru. Nekateri pristopi imajo dobre rešitve in zanimive ideje, a ker jim manjka širine in globine, je njihovo delovanje omejeno. Z drugimi besedami, še vedno se ujamejo v pasti dualnega razcepa, kjer je vsevključenost nelogična in zaradi tega tudi nesprejemljiva.
Sama sem na poti iskanja sebe izkusila kar nekaj teh pristopov in se izurila v energijskem celjenju po metodi Barbare Brennan ter v telesni psihoterapiji. A iskala sem več, iskala sem nekaj drugega. Potem sem srečala Jasona in Nondual Kabbalistic Healing. Prvič v življenju sem se počutila, da sem na poti domov. Počutila sem se popolnoma sprejeto, videno in cenjeno.
Vsaka dualna pot tako ali drugače vključuje končni cilj. Pri nedualnem celjenju tega ni, in to je včasih težko dojeti. Naš ranjeni ego ima rad končnost, ker se v končnosti počuti varnega, saj se zdi, da ima nadzor. Odvisen je od tega, da najde logično rešitev za težavo.
Nondual Healing sega preko meja prostora dualnega razcepa in zaradi tega ni omejen z idejo o zmagi nad nečim, kar je slabo ali nevarno. Je proces, ki nam omogoči razumeti, da je ego naš najboljši prijatelj, ki potrebuje nekaj pozornosti in veliko mero nežnosti in razumevanja, kot mali otrok, haha.
Živeti pretežno v nedualni zavesti pomeni, da tega, česar ne poznamo ali ne razumemo, ne odrivamo, ne poskušamo opredeliti, ne poskušamo vedno iskati smisla, ne trudimo se, da bi zaustavili svet z namenom, da ga imamo potem pod nadzorom.
Velik del tvojega dela je povezovanje z ljudmi, ki se počutijo, da niso videni ali slišani, da niso na svojem mestu v življenju. Kako se to občutje običajno pokaže pri ljudeh, ki pridejo k tebi?
Ne biti viden, ne biti slišan je eden od temeljev naše bolečine in trpljenja, ki ima pri vsakem posamezniku drugačno, zanj specifično obliko.
K meni pridejo posameznice in posamezniki, ki so že veliko naredili, razkrili svoje zgodbe in marsikaj spremenili. A hkrati čutijo, da nekaj ni na mestu, čeprav največkrat tega ne znajo tako povedati. Tisto, kar se vidi, so ponavljajoči se vzorci vedenja, ki največkrat rezultirajo v nekem razočaranju ali bolečini. Lahko je duševna stiska v obliki depresivnih misli, otopelost, brezvoljnost, obupanost in razočaranje nad sabo, nad življenjem ali ljudmi. Nekateri pridejo, ker imajo cilje in želje, ki se zdijo nedosegljivi, a jih hkrati žene neka nevidna, a močna sila. Kot neki notranji klic, ki mu moraš slediti, pa pravzaprav ne veš, niti kam niti zakaj. To je zelo močna spodbuda in motivacija.
Pravzaprav če dobro pomislim, večina ljudi pride k meni zaradi tega klica. Še posebej pa tisti, ki želijo z mano potovati in se učiti o življenju, duhovnosti, celjenju.
Oblik, kako se stiska, nezadovoljstvo, želja po celjenju kažejo pri ljudeh, je neskončno veliko. Oblika sama ni tako zelo pomembna. Pomembneje je, kaj je posameznik pripravljen narediti zase. Je prišel z namenom, da od mene dobi potrditev, da »dela prav«, ali je pripravljen zagristi v neznano.
Vsak, ki pride k meni, globoko v sebi nosi pripravljenost, da v svojem življenju nekaj spremeni. Stiska, s katero pride, je le zunanji sloj, ki je trenutno viden in prepoznaven.
Katera so tista notranja stanja – v telesu, čustvih ali zavedanju –, ki se pri ljudeh začnejo spreminjati najprej?
Težko rečem, ker je to povsem drugače in zelo individualno za vsakega posameznika. Odvisno je od zelo velikega števila dejavnikov. Odvisno je od genetike, od danosti vsakega posameznika, darov in ovir, ki jih je nekdo prinesel na svet, spretnosti, ki jih je imel možnost razvijati, in spretnosti, ki so ostale latentne, ker ni bilo pogojev za rast. Nekdo se bo začel počutiti samozavestnejšega, spet drugi bo spoznal svojo nežnost, pri nekom tretjem pa se bo začela prebujati odločnost. Tukaj res nimam enega odgovora.
Kar pa bi lahko rekla, da je skupno, je to, da tisti, ki pridejo k meni, rastejo z veliko mero usklajenosti s seboj in trenutkom, v katerem so. Zaradi tega je to zelo neagresiven proces, ki je uravnotežen s trenutnimi zmogljivostmi vsakega posameznika. Pri Nondual Healingu se vsak korak napredka in rasti vedno vrne kot zmaga vsakega posameznika, ki je ta korak naredil. To daje ljudem občutek samozavesti, moči in svobode.
Ali obstajajo trenutki, ko ljudje na začetku ne zmorejo pogledati v svojo bolečino? Kako jih podpiraš in vodiš skozi to?
Seveda. Ljudje pridejo v bolečini in največkrat imajo eno samo željo: da bi ta bolečina izginila. Nihče se ne zmore sam, brez pomoč in podpore, zazreti v svojo bolečino. Tudi je nismo zmožni videti v celoti. Ko občutimo bolečino, največkrat občutimo rezultat nekih dejanj ali dogodkov, ki so do bolečine pripeljali. Ne spomnimo se več, kako smo prišli do sem.
Proces je počasen in je v celoti povezan s posameznikom in mu je prilagojen, zato je za vsakega, ki pride k meni, drugačen. Postopoma, toliko kot posameznik zmore, odstirava tančice in odstranjujeva ovire, ki zakrivajo mehko jedro, ki ščitijo ranjeno srce. Pomembno je vedeti, da je večina ovir na poti celjenja nastala kot nuja, da bi preživeli težke, travmatične in včasih tudi nevarne dogodke iz dobe našega odraščanja. Nastale so z namenom. So del naše inteligence preživetja, ki je tudi sicer eno od vrhuncev naše inteligence. Če jih odstranimo prehitro, se bodo telo, duša, um branili na drug način, dostikrat še močneje in še bolj pretkano. Tako kot za gibanje potrebujemo mišice, fizične mišice, jih potrebujemo tudi na drugih ravneh – čustvene, miselne, duhovne mišice, ki nam pomagajo krmariti skozi življenje. Ko se pri posamezniku ojačajo te mentalne, duhovne in psihične mišice, ki se niso mogle razviti, ovire in obrambe odpadejo same od sebe.
Nekaj malega o tej inteligenci pišem v svoji knjigi Imunost duše, ki je izšla spomladi 2025.
Naše obrambe pravzaprav ne odpadejo zares. Umaknejo se iz prvega plana in ostanejo na voljo, če jih bomo morda še kdaj potrebovali. So kot neke vrste zaklad ali banka tehnik, pristopov in spretnosti. To so res inteligentne rešitve, kadar so zares potrebne in na mestu. So izraz naših moči in veščin, a le takrat, ko jih vodimo mi, in ne, ko one obvladujejo nas.
Ko se prebujamo, se prebujamo tudi v zavedanje, da so naše obrambe le en del možnih strategij, ki nam pomagajo na poti skozi življenje. Prava svoboda je v zavedanju tega, da imamo vse vire ves čas na voljo in da jih svobodno izbiramo.
Kaj najpogosteje preprečuje ljudem, da bi se začeli odpirati in soočati s svojimi ranami?
Spet sva pri tem, da je to zelo individualno. A če bi morala imenovati eno stvar, bi rekla strah ali pa morda težnja k popolnosti kot končni cilj osebne rasti in razvoja.
Ko omenjam strah, ne mislim katerikoli strah. To je strah pred neznanim. Strah pred tem, ali bom zmogla, bo vse v redu, bom jaz v redu, bom spet ranjena, prizadeta …
Vsi ti strahovi in misli izvirajo iz naše ranjenosti. In nihče ni odraščal v idealnem okolju, kjer ne bi pridobil vsaj nekaj ran. Veliko jih nastane iz želje po tem, da bi pripadali, da bi bili del skupnosti, da bi nas nekdo imel rad.
Ker smo v otroštvu še nepopolno opremljeni za soočanje z življenjem, se poskušamo prilagoditi nepopolnim okoliščinam, v katerih odraščamo. Naša izjemna narava, ki je čudovita, nam to omogoča. Pravzaprav smo zelo prilagodljiva bitja na vseh ravneh – tako na fizični kot tudi na mentalni in čustveni ravni. To nam po eni strani omogoča razvoj, preživetje, evolucijo. A hkrati je to tudi velika ovira. Vsi se rodimo v nepopolno okolje in se prilagodimo. Včasih je cena te prilagoditve naša svoboda duha. Oddaljimo se od naših resničnih darov in danosti, zatremo želje in hrepenenja, da bi pripadali, da bi nas nekdo videl, razumel, imel rad.
Cena je visoka.
In potem je tukaj še perfekcionizem. Družba, ki smo jo ustvarili, se zelo močno navezuje na ideale in ideje o tem, kaj je dobro, kaj je prav, kako bi moralo biti. V takem okolju se težko že od malega povezujemo s svojo pravo naravo, saj moramo najti ravnotežje z zahtevami okolja. To nas poškoduje in marsikoga omeji do te mere, da živi neki vzorec, neko idejo o sebi in življenju, ne pa svoje prave narave.
Kako povezanost s svojim izvornim jazom spremeni odnos človeka do sebe in sveta?
Najprej bi morda malo opredelila, kaj bi to izvorni jaz sploh bil. Namreč, z vidika nedualne zavesti izvorni jaz, ki bi bil nekje drugje, kot je moj jaz, ki bi bil nekaj drugega, kot sem jaz, ne obstaja. V nedualizmu je vse tukaj – velikokrat nevidno, a tukaj.
Se pravi, če razumemo izvorni jaz kot nekaj, do česar sedaj nimam dostopa, nekaj, kar ni tukaj, potem se zdi logično, da se bom borila, da bi to tega izvornega jaza prišla. A vprašanje je, kje in kako se bo to zgodilo in kaj bo potem.
Sama ne verjamem, da je izvorni jaz nekaj, kar moram šele najti, za kar moram zapustiti svoj trenutni jaz.
Če pa razumem, da je izvorni jaz moj resnični jaz, moj ego, moja duša, vse, kar sem, pa se slika povsem spremeni. Kaj pa je moja duša drugega kot jaz. Kaj pa je moj ego drugega kot jaz. Jaz sem ena oblika moje duše. Moj ego je ena oblika moje duše, mene. V tej inkarnaciji sem pač take oblike.
Torej, kako me to lahko spremeni? Ko razumem, da je vse, kar sem, jaz, se vse spremeni. Meni se je življenje spremenilo v veliko pogledih in smereh. Na kratko pa lahko rečem, da živim bolj polno in srečno, da se vse bolj in bolj veselim vsakega trenutka. Počutim se svobodna. Svobodna, da lahko razmišljam, ustvarjam in čutim, se odzovem ali pa ne. In to je moja zavestna odločitev. Se veselim in žalujem, slavim in se jezim. Moja svoboda je v tem, da mi je mar za druge in za svet, in hkrati je največ, kar lahko naredim, da nekomu vsaj malo zmanjšam svoje trpljenje. S tem zmanjšam trpljenje drugim in trpljenje sveta ali pa ga vsaj ne dodajam k temu trpljenju, ki že je tukaj.
Ali obstajajo drobni, a pomembni premiki ali aha trenutki, ki se zgodijo že na začetku procesa in jih ljudje sami pogosto spregledajo?
O, da. Velikokrat spregledamo aha trenutke, uvide, napotke …
K sreči je to naše vesolje narejeno tako, da se vse premika in vrti, in če nam je nekaj res namenjeno, se vedno znova pojavlja, dokler se ne odzovemo.
Praviš, da je to delo posebno in hkrati ni za vsakega. Mi lahko pojasniš, zakaj je tako in kako to vpliva na ljudi, ki se odločijo za to pot?
Vsak, ki se odloči za to pot, se bo slej ko prej srečal s svojim egom, ki bo vztrajal pri svojem, pri svojih prepričanjih in omejitvah. Temu se je treba upreti in včasih je to malo strašljivo, saj smo tako zelo navajeni, da nas naš mali, ranjeni ego opredeljuje. Če nismo pripravljeni tvegati in verjeti, da obstaja še kaj več kot to, kar nam zapoveduje naš ranjeni ego, potem pot nedualnega celjenja ni za nas.
Preden se odločimo stopiti na to pot, je pomembno, da že imamo nekaj vedenja o sebi, občutek, kdo smo s psihološkega vidika, in moč, da se srečamo, soočimo in, če je potrebno, spopademo s svojimi nezavednimi motivacijami.
Poleg tega potrebujemo kanček poguma, da se soočimo s svojimi bolečinami in trpljenjem, da se razgalimo in pokažemo svojo ranljivost. Ko enkrat dojamemo, da je ranljivost moč in ne šibkost, smo že na konju. A pot do tja je naporna in nihče je ne zmore sam. Pa tudi ne bi je smel prehoditi sam.
Kot sem že omenila, v mojem razumevanju sveta in življenja ima vse in vsak svoje mesto in nismo vsi v tem trenutku tukaj za to, da gremo po poti, po kateri hodim jaz. Nekateri imajo druge naloge, druge vodnike, druge poti. Tudi zato to ni pot za vsakega.
Kaj bi svetovala tistim, ki se počutijo nepomembni, prezrti ali izgubljeni, a želijo spet najti svoj prostor in vrednost v življenju?
To, kar čutijo sedaj, ni vse. To, kar mislijo o sebi, ni vse. Če so pripravljeni verjeti nekomu, ki jih vidi skozi tančico skrivanja in pozabe, jim lahko pomagam pri iskanju njihovega mesta in vrednosti.
Imaš tudi svoj štiriletni program Nondual Kabbalistic Healing. Komu je namenjen in kaj študentje odnesejo od tega?
Da. No, naj te malo popravim. To ni moj program. Utemeljitelj in mojster je Jason Shulman. Jaz sem le ena od tistih, ki se je temu delu posvetila tako temeljito, da sem dobila dovoljenje, da lahko poučujem. Kurikulum je skrbno izdelan in moram mu slediti. Hkrati vnašam v ta prostor svoje posebnosti, ki jih določata moj karakter in moja narava.
Nondual Kabbalistic Healing je resda sestavljen kot študijski program, študentje pa so po štirih letih usposobljeni, da izvajajo individualne terapije. A to ni glavno. Jedro programa je posvečeno osebni in duhovni rasti, prebujanju in celjenju. Drugemu namreč lahko pomagam le do te mere, do katere sem zacelila sebe. Svet lahko razširim in ga nekomu odprem le, če sem sama v tem procesu. Nekoga lahko varno popeljem preko čeri in zablod le, če sem tudi sama na tej poti. Z drugimi besedami: hoditi moram po poti, o kateri govorim. Jaz to počnem.
Nondual Kabbalistic Healing ali krajše Nondual Healing je intenziven in hkrati nežen proces celjenja ranjenega ega skozi prebujanje in osvetljevanje naše lastne in širše človeške teme. Potrebuje vodjo. Trenutno sem v tem prostoru to jaz. Potrebuje skupnost. Trenutno že nastaja s prvo generacijo študentov v Sloveniji. Ta naša mala skupnost je del širše svetovne skupnosti. Koliko se bo kdo vključil, pa je stvar vsakega posameznika.
Pa še to! To ni učenje, kot ga večina pozna iz časov svojega šolanja v osnovni in srednji šoli ali na fakulteti, kjer jaz predavam, študenti pa vsrkavajo znanje. V celoti gre za prenos modrosti, vedenja, znanj skozi pogovor in izkušnjo. Veliko je praktičnega dela.
Poleg tega vodiš satsang srečanja in delavnice. Na njih se posamezniki srečujejo v varnem prostoru, kjer so videni in slišani. Kako potekajo ta srečanja in kakšen učinek imajo na ljudi?
Da. Satsang je prostor, ki ga ustvarjam, da je na voljo vsem, ki si želijo srečanj v varnem prostoru, kjer se posvetimo meditaciji, pogovoru, včasih kratkemu učenju, petju in še čemu. Satsang prakse so poznane po vsem svetu. V Sloveniji jih trenutno nisem zasledila. Moja želja je, da bi se ljudje navadili, da lahko pridejo in preprosto so z vsem, kar trenutno nosijo s seboj.
Dokler interes ne bo malo zrasel, se dobivamo v mojem prostoru, v katerem se lahko namesti do deset udeležencev. Udeležba je brezplačna, sem pa vesela kakšnega prostovoljnega prispevka.
Poleg tega je spomladi 2025 študij mojega programa Etika – pot do pravega sebe zaključila tretja generacija slovenskih študentov. To je dveletni progam, kjer študente spoznam z osnovami nedualnega razmišljanja. Skozi to novo perspektivo se poglabljamo v sedem etičnih izzivov, ki jih obdelamo s psihološkega in duhovnega vidika. Namenjen je vsem, ki delajo z ljudmi za dobro ljudi, in vsem, ki želijo razširiti svoje zavedanje o naravi medčloveških odnosov.
Ena tvojih velikih želja je, da se Nondual Kabbalistic Healing pripelje tudi na Balkan. Kako vidiš prihodnost tega dela v Sloveniji, na Balkanu in širše po svetu?
Ko sem dobila dovoljenje, da lahko poučujem, je bila moja prva misel, da moram to znanje, to modrost, to zavedanje in ljubezen prinesti domov – v Slovenijo in na Balkan. Slovenci in tudi drugi narodi bivše Jugoslavije smo zelo srčni ljudje. Odprti smo za nekonvencionalno razmišljanje, energijsko smo močni, saj živimo v delu sveta, ki je energijsko zelo močen. Smo pa tudi zelo ranjeni narodi. Naša zemlja je prepojena s krvjo naših prednikov, ki so se stoletja borili za svoj obstoj in identiteto, za svobodo.
To je bolečina, ki je zažrta v naš DNK. To je bolečina, s katero je prežeta vsaka naša celica, pa če se tega zavedamo ali ne. Še huje je, ko se ne. Prepričana sem, da to delo lahko pomaga, lahko zaceli te globoke tisočletne rane, ki se izražajo v vsakem posamezniku na zelo specifičen način.
Moja želja je, da bi se o mojem delu vedelo več, saj bi na ta način do vsakega prišlo več ljubezni, nežnosti, dobrohotnosti in milosti. To potrebujemo za mir. Ne le tukaj na naši zemlji. Povsod. A začnemo lahko le na svojem pragu.
Če bi lahko vsem, ki te zdaj berejo, posredovala eno sporočilo ali resnico, ki si jo odkrila na svoji poti – kaj bi to bilo?
Nobena bolečina, nobeno trpljenje ni tako hudo, da ga ne bi bilo možno premagati. Najtežje je, če smo s svojo bolečino in trpljenjem sami. Ko se opogumimo in o svoji bolečini in trpljenju spregovorimo z nekom, ko se ne skrivamo več, ko se nehamo pretvarjati, da smo v redu, pomoč pride. Na svetu je veliko dobrih ljudi. Okrog nas je veliko dobrih ljudi. Ko prisluhnemo drugemu, slišimo sebe. Ko poslušamo sebe, slišimo druge. Le srce moramo vključiti.
In za konec, kaj te danes najbolj gane? Kaj te pripravi do solz – v lepem smislu?
Ko nekdo prileze iz svoje lupinice in zasije v vsej svoji lepoti, ko s svojo lučjo, ki jo je pred tem skrival, razsvetli svet. To je ta trenutek. Takrat vem, da se svet celi. Takrat začutim, da sta si veličina Človeka in ponižnost Boga podali roko. Takrat se moje srce stopi in zajoče od radosti. To me gane do solz.
Kontakt:
Tadeja Bradaš
tadeja.bradas@tadeia.eu
www.tadeia.eu
FB: https://www.facebook.com/tadeja.bradas, https://www.facebook.com/NKHEurope/
IG: https://www.instagram.com/tadejabradas
iN: https://www.linkedin.com/in/tadejabradas/
Tadeja, iskreno se ti zahvaljujem za tvoj čas, odprtost in modrost, ki si jo delila z nami. Želim ti vse dobro in uspešno na tvoji poti.
Maja B.♥