Tjaša Kovač: Napredna transcendentalna hipnoterapija kot umetnost ponovnega sočutnega odkrivanja resničnega jaza

Sem oseba, ki se trenutno uči krmariti skozi življenje v različnih vlogah – kot arhitektka, hipnoterapevtka, študentka v dveh različnih izobraževalnih programih, prijateljica, hčerka in še kaj.

Kdo pa sem v resnici jaz? Vse našteto in hkrati nič od tega. To so le vloge, ki jih igram – jaz in vsakdo izmed nas. Ko se nekomu predstavimo, se pogosto poistovetimo s temi vlogami in svojo osebnostjo, ta pa je pravzaprav zgolj skupek obrambnih mehanizmov, vedenjskih vzorcev in omejujočih prepričanj o sebi. Naš resnični jaz leži nedotaknjen pod vsemi temi prepletajočimi plastmi. Lani, ko sem prejela diplomo iz Napredne transcendentalne hipnoterapije, sem dobila neizmeren privilegij, da ljudem lahko držim varen prostor pri odkrivanju in ponovnem spoznavanju resničnega sebe.

Navdušuje me življenje samo. V njem se skriva neskončno odtenkov lepote, ki nas objemajo na vsakem koraku – le dovoliti si moramo, da jih vidimo in ostajamo odprti zanje. Bolj kot smo nanje pozorni, več jih opazimo. Lepota se skriva v prav vsem in vseh: v kompoziciji zvezd na nebu, v oblakih, obsijanih z jutranjo ali večerno svetlobo, v gozdu, ki je zame pravljični svet, v zvokih narave, v toplem poletnem vetru. Navdušujejo me ljudje, njihove zgodbe in neskončna lepota, ki jo brez izjeme nosi v sebi prav vsak – četudi se je včasih ne zavedamo ali je ne znamo videti. Navdušuje me ta neizmerno inteligenten sistem, katerega del smo – sistem, v katerem veljajo univerzalni zakoni, ki prežemajo vse vidike življenja.

Moje poslanstvo

Včasih se hecam, da bi potrebovala še tri življenja znotraj trenutnega življenja, da bi lahko počela vse, kar me veseli in kliče. A verjetno je tukaj na delu le moje omejujoče prepričanje, da ni dovolj časa za vse :). Če se osredotočim na področja, kjer delujem, se je moja pot začela v arhitekturi, nato pa se je hitro usmerila v notranje oblikovanje, kjer delujem še danes. Odkar pomnim, sem uživala v risanju, kreiranju in izražanju skozi različne umetnosti. To je moj svet, ki me sprošča, polni baterije in dušo. V oblikovanju raziskujemo in se igramo z zakoni lepote, ki so vedno odraz reda, skladnosti in harmonije. Najlepša in najpopolnejša stvaritev je narava sama, ki je, če jo podrobneje pogledamo, ustvarjena po univerzalnem redu, zakonih in matematičnih vzorcih, kot so Fibonaccijevo zaporedje, zlati rez, fraktali in drugi. Del narave pa je tudi človek sam. Iluzorno je misliti, da za nas univerzalni zakoni ne veljajo. Naše delovanje in čutenje sta odraz harmonije ali neskladja, ki se kažeta v našem telesu in energetskem polju. Navdušuje me raziskovanje, zakaj včasih življenje teče lahkotno, po planih, včasih pa se znajdemo v vrtincu negativnih misli, občutkov in vedenjskih vzorcev, katerih ne zmoremo preseči. Zakaj je temu tako? Kaj se je zgodilo? Kaj je porušilo našo harmonijo? Predvsem pa, kako preseči vse te omejujoče vzorce, da bi lahko zaživeli kot najbolj svobodna in izpolnjena različica sebe.

Oblikovanje interierjev je nekaj v čemer uživam, umetnost mi omogoča pobeg v svet lepote in samoizražanja, delo z ljudmi pa čutim kot svoj najgloblji klic, tisto, kar si je moja duša izbrala za svojo pot v tem življenju.

Zgodba Atelje 13 hipnoterapija

Ko sem se udejstvovala le kot notranja oblikovalka, sem delovala pod imenom Atelje 13. Kasneje sem kot hipnoterapevtka presenečeno ugotovila, da se moj nov poklic pravzaprav v svojem bistvu ne razlikuje od prejšnjega. Na obeh področjih se namreč ukvarjam z istim – kot arhitektka oblikujem interierje v fizičnem svetu, kot hipnoterapevtka pa pomagam »oblikovati« interier našega notranjega sveta. 🙂 Število 13 ima zame mnoge pomene. Če vzamemo števili 1 in 3, sta numerološko gledano po svojem pomenu povsem nasprotni. Skupaj pa mi predstavljata harmonijo, nekakšen jin-jang. Če se nekoliko poigram z besedami, bi lahko rekla, da Atelje 13 predstavlja prostor, kjer kreiramo notranje ravnovesje. Omenim lahko še meni zelo ljubo resnično zgodbo. Ko so Michelangela vprašali, kako mu uspe ustvariti tako čudovite skulpture, je dejal, da v vsakem bloku kamna vidi kip in nato samo odstrani vse, kar ni del njega. Te besede so popoln opis bistva terapij. Tako kot kipar postopoma odstranjuje ves odvečni material, ki zakriva čudovito umetnino v kamnu, tako se v terapevtksem procesu s sočutjem osvobajamo od vseh omejujočih programov, ki zakrivajo naš avtentični jaz. Prostor, v katerem delujem, tako ne more biti le »pisarna«, saj je pravzaprav v svojem bistvu pravi umetniški atelje. 🙂

Moja zgodba

Ta zgodba, ko pogledam nazaj, se mi zdi zares neverjetna in prikazuje, da naša duša točno ve, kakšno pot si je začrtala v tem življenju. Edino, kar moramo storiti je, da ji prisluhnemo. Moja radovednost glede delovanja človeškega uma se je začela kazati v srednji šoli, vendar me je pot nato vodila v študij arhitekture. Spomnim se, kako me je pri 23 ali 24 letih nek večer preplavila misel, da želim globlje raziskati naše delovanje z namenom boljšega razumevanja sebe in sveta, ki me obdaja. Tisti glas je bil tako jasen in močan, da ga ni bilo mogoče preslišati. Kljub temu v tistem času noben izobraževalni program ni zares pritegnil moje pozornosti in me prepričal, da je to to, kar si želim. Tako sem idejo za nekaj let potisnila na stran. Vmes me je življenje še nekajkrat opomnilo na to pot, a sem se ponovno umaknila – vse do nekega dne, ko sem odšla v Mladinsko knjigo na Konzorciju. Sprva nisem imela namena kupiti nobene knjige, odšla sem le na »obhod« če morda katera pritegne mojo pozornost. In še kako jo je! Korak me je vodil do police, kjer so bile knjige svetovno znanega hipnoterapevta Michaela Newton-a, avtorja, ki mi je bil takrat popolnoma neznan. Vzela sem eno izmed njegovih knjig, ki me je ob hitrem pregledu popolnoma prevzela. Med branje sem slišala pogovor gospe iz sosednje vrste, ki je dejala: »Knjiga te vedno sama pokliče in najde.« In tako je ta knjiga odšla z menoj domov. Čez dva dni sem se vrnila po drugo, nato pa kmalu še po tretjo. Brala sem dan in noč. Newton me je popeljal v meni takrat popolnoma neznan svet hipnoterapije, ki me je globoko prevzel in mi odprl povsem novo razumevanje našega delovanja. Po nekaj raziskovanja sem odkrila, da so na spletni strani njegovega inštituta navedeni kontakti vseh terapevtov, šolanih pri njih. Na moje veliko presenečenje se je na seznamu pojavila tudi Slovenija. Tako sem odkrila svojo sedanjo mentorico, Asyo Širovnik Moškon, ki ne deluje le kot hipnoterapevtka, temveč vodi tudi svojo mednarodno šolo Napredne transcendentalne hipnoterapije. V tistem trenutku sem vedela in čutila, da je to šola in pot, ki me je vztrajno klicala vsa ta leta. Zdaj sem jo našla. Bil je trenutek takojšnjega spoznanja, brez najmanjšega dvoma. Tako sem se podala na to čudovito pot odkrivanja sebe in naše mogočne podzavesti, kar je bila ena izmed najboljših odločitev, kar sem jih sprejela. Učiti se v krogu tako izjemnih, istomislečih ljudi, ki ti ljubeče držijo prostor med vsemi tvojimi procesi, skozi katere greš tekom šolanja (in bilo jih je kar nekaj), je zame ogromen privilegij, ki me navdaja z nepopisno hvaležnostjo. Po prejeti diplomi v lanskem letu trenutno nadaljujem šolanje za delo z otroci in mladostniki. Prav tako sočasno poglabljam svoje znanje pod vodstvom izjemnega dr. Gaborja Maté-ja v programu »Compassionate Inquiry Professional Training«, kar mi omogoča še boljši vpogled v sistem našega delovanja. Pot učenja se pri tovrstnem delu nikoli ne konča.

Kaj je hipnoza in kaj hipnoterapija

Hipnoza je popolnoma naravno stanje, ki ga ljudje spontano doživljamo večkrat na dan – na primer, ko smo zatopljeni v branje knjige, se vozimo na »avtopilotu«, sanjarimo ali tik preden se potopimo v spanec. To je stanje globoke sproščenosti in osredotočene pozornosti.

Hipnoterapija pa je terapevtska uporaba hipnoze, ki vključuje vodenje osebe v sproščeno stanje in nato uporabo terapevtskih tehnik, s ciljem ustvarjanja pozitivnih sprememb v mišljenju, občutkih in vedenju.

V hipnoterapiji zaobidemo zavestni um in delujemo neposredno na podzavestnem nivoju. Pomembno je poudariti, da ima klient med terapijo ves čas popoln nadzor nad procesom in se vsega zaveda. Vsa hipnoza pa je v bistvu samohipnoza, saj te nihče ne more hipnotizirati proti lastni volji. To enostavno ni mogoče. Zgodovinsko gledano ima hipnoterapija zelo dolgo tradicijo, saj njeni začetki segajo več tisoč let nazaj. V starem Egiptu, že okoli leta 3000 pr. n. št., so obstajali tako imenovani “spalni templji”, kjer so ljudje pod vplivom sugestij vstopali v spremenjena stanja zavesti z namenom zdravljenja telesa in vzpostavljanja notranje harmonije. Tudi Hipokrat, “oče medicine”, ter zdravniki starega Rima so se zavedali močnega vpliva uma na telo. V svojih pristopih so pogosto uporabljali sugestivne metode kot podporo pri zdravljenju različnih težav. Podobne prakse so bile prisotne tudi v starodavni Indiji, kot del ajurvedske tradicije, pa tudi v tradicionalni kitajski medicini, kjer so že tisočletja cenili povezavo med umom, telesom in energijskim pretokom.

Zakaj ravno hipnoterapija. Kaj me pri njej tako navdušuje.

Terapevtskih pristopov je mnogo. Tu ne gre za to, kateri je “najboljši”, temveč kateri je najbolj primeren za izziv, s katerim se soočamo. Prav tako je izjemno pomembno, da pristop ustreza nam – da se med terapijo počutimo varno ter sproščeno. Velikokrat je za dosego želenega cilja potrebna kombinacija različnih pristopov in tehnik. Hipnoterapija me navdušuje, ker nam omogoča »bližnjico« do naše podzavesti. Naš um sestavlja v približno 97 % podzavestni um in le 3 % zavestni um. Že iz teh odstotkov lahko razberemo, da če izziv obravnavamo zgolj na intelektualnem, zavestnem nivoju, lahko traja zelo dolgo, da dosežemo spremembo. Ljudje pogosto poročajo, da se mentalno vsega zavedajo, poznajo vzroke za nastanek izziva, s katerim se spopadajo, poznajo korake za spremembo, vendar si kljub temu nove želene realnosti ne zmorejo ustvariti. Vzrok za to se skriva v naši podzavesti, ki je kot nekakšen operacijski sistem, ki usmerja naše življenje. Tu so zapisana vsa prepričanja, navade, vrednote in čustven naboj. Spremembo moramo torej narediti tudi na tem nivoju – »zbrisati« star program in »naložiti« novega, takšnega, ki nas podpira pri našem želenem delovanju. Poleg tega nam hipnoterapija omogoča vpogled v vzrok nastanka določenega izziva in posledično sprostitev ujetega čustvenega naboja, ki narekuje naše delovanje. V podzavesti so namreč zapisani spomini na vsak trenutek našega življenja, četudi teh spominov zavestno nismo zmožni priklicati. Podzavest deluje kot snemalnik, ki beleži vse doživeto. Nemalokrat se zgodi, da klient tekom terapije prikliče spomin na čas bivanja v maternici, kjer natančno zazna svoje in materine občutke. Živčni sistem se začne oblikovati v približno četrtem tednu nosečnosti, čustveno stanje matere tako neposredno vpliva na otrokov razvoj. Prav tako je za otroka zelo pomembna izkušnja poroda, saj je lahko travmatična in pušča globoke sledi. Te izkušnje je na zavestnem nivoju nemogoče obravnavati, saj lahko prikličemo spomin na naše zgodnje otroštvo šele od približno tretjega leta dalje, ko se v naših možganih dokončno razvije hipokampus, ki skrbi za sidranje spominov. Prvih sedem let je ključnih za razvoj otroka. V tem obdobju so otrokovi možgani v alfa stanju valovanja, kar je hipnotični trans. Narava je modro izumila to stanje za hitro učenje in prilagajanje okolju. V tem času se oblikujejo vsi naši notranji programi, vzorci in prepričanja – tako tisti pozitivni kot tisti disfunkcionalni. Hipnoterapija nam omogoča dostop do spominov na to obdobje, zato je edinstven pristop za reprogramiranje podzavestnega uma, opuščanje omejujočih programov, osvobajanje ujetega čustvenega naboja in aktivacijo naravnih zdravilnih procesov.

Napredna transcendentalna hipnoterapija in kako se razlikuje od drugih hipnoterapevtskih pristopov

Obstaja različne vrste hipnoterapije. Sama sem pridobila diplomo v triletnem programu na Mednarodni šoli napredne transcendentalne hipnoterapije pod vodstvom mentorice Asye Širovnik Moškon. Program ima mednarodne akreditacije General Hypnotherapy Standards Council (GHSC) in General Hypnotherapy Register (GHR), in je tako akreditiran v Veliki Britaniji, Kanadi in Avstraliji, kjer je delo hipnoterapevta tudi regulirano in uradno priznano. Transcendentalna hipnoterapija pri delu upošteva telo, um oziroma zavest ter naš višji jaz, ki mu lahko rečemo tudi duša, energija ali kako drugače. Poudariti želim, da tukaj ne govorimo o religijskem poimenovanju, saj to nima nikakršne veze z religijo. Gre za tisto nekaj v nas, kar je nesmrtno, nosi neskončno modrost, je sposobno višjega vpogleda in nosi odgovore na vse naše življenjske situacije. Nosi tudi vedenje o naši življenjski poti. Že sama beseda “transcendenca” pomeni preseganje nečesa – zlasti običajnih meja fizičnega sveta. Zahodne veje psihologije večinoma tega dela ne obravnavajo, medtem ko vzhodne tradicije gledajo na človeka kot celoto, ne le kot skupek miselnih procesov. V svojem bistvu moje delo temelji na prepričanju, da smo duhovna bitja, ki doživljamo utelešeno izkušnjo, in da pravo dobro počutje izhaja iz usklajenosti uma, telesa in duše. Ker so ti vidiki globoko prepleteni, je spoštovanje in raziskovanje vsakega od njih ključno za življenje z namenom, izpopolnjenostjo in pristnostjo.

Pri svojem delu uporabljam “client-centered” ali rogerijevski pristop.

To je pristop, ki temelji na zavedanju, da je vsak izmed nas strokovnjak za svojo situacijo, ter nosi vse odgovore in sredstva za spremembo znotraj sebe. Naloga terapevta je ustvariti idealne pogoje, kot so varnost, zaupanje in empatija, da se klient lahko poveže s temi notranjimi viri, da ga pristno vodijo skozi življenje. Ti viri so nam vsem vedno na voljo, a jih včasih ne znamo izkorisiti. Temelj mojega dela je tudi zavedanje, da smo odgovorni za svoje življenje. Odgovornost ne pomeni, da smo krivi za to, kar se je zgodilo. Tukaj ne gre za krivdo in obtoževanje. Odgovornost pomeni, da imamo “odgovor na” našo situacijo. Pomeni prestopiti iz vloge žrtve v vlogo kreatorja svojega življenja. Pomeni sprejeti kakrkoli se je zgodilo in pomeni sprejeti odgovornost za spremembo ter posledično svojo svobodo in srečo.

Najpogostejši razlogi, zaradi katerih ljudje iščejo pomoč pri hipnoterapiji

Hipnoterapija zajema zelo široko področje dela in je izjemno učinkovita pri obravnavi travme ter posttravmatskega stresnega sindroma (PTSD). Judith Herman, psihiatrinja na Harvardu, je leta 1995 v svoji knjigi Trauma and Recovery zapisala, da obstaja le ena psihiatrična diagnoza in to je kompleksni posttravmatski sindrom. Vsa stanja so pravzaprav manifestacija travme. Hipnoterapija je tako zelo učinkovita pri delu z različnimi izzivi, kot so odvisnosti, fobije, obsesivno-kompulzivna motnja (OKOM), stres, izgorelost, depresija, anksioznost, nespečnost, motnje hranjenja in še mnogo več. Prav tako je lahko v veliko pomoč pri pripravah na porod, nastope, pri učenju in mnogih drugih življenjskih izzivih. Lahko je v pomoč pri lajšanju bolečin, glavobolih, težavah s prebavo in tudi pri astmi. Je vsestransko uporabna. Podoročje, ki me pri mojem delu najbolj zanima, so izzivi v odnosih, od komunikacijskih ovir, postavljanje meja, občutek lastne vrednosti do stilov navezanosti v partnerskih odnosih. Tema moje raziskovalne naloge pri diplomskem delu je bila vpliv travme na partnerske odnose pri tesnobnem stilu navezanosti. To je tema, ki se dotika ogromno ljudi.

Kako travma vpliva na partnerske odnose

Osnova življenja je potreba po navezanosti. S. Stahl pojasnjuje, da naše prve življenjske izkušnje odločilno vplivajo na to, ali bomo odvisnost od skrbnikov povezovali z varnostjo in zaupanjem ali z zapuščenostjo in nezaupanjem. V prvih dveh letih otrokovega življenja se oblikuje njegov miselni zemljevid, ki pomembno vpliva na kasnejši slog navezanosti. Z vzgojo vsak posameznik ponotranji prepričanja o lastni vrednosti in samopodobi, ki sta tesno povezana s tem, ali so starši znali zadovoljiti otrokove potrebe. To pa kasneje vpliva na to, kako kot odrasli komuniciramo s partnerji (in drugimi), kako se spoprijemamo s konflikti in kako izražamo svoje potrebe. Če otrokove potrebe niso bile ustrezno prepoznane in zadovoljene, se lahko kasneje v partnerskem odnosu pojavi pretirano prilagajanje, stalno iskanje naklonjenosti in močna navezanost, ki daje občutek varnosti. Osamljenost pri takšni osebi pogosto sproži globok občutek zapuščenosti. Po drugi strani pa se lahko travma izrazi tudi v obratni dinamiki – posameznik se boji izgube avtonomije, čuti strah pred navezanostjo in posledično prizadetostjo, kar vodi v odmik ali celo zavračanje partnerja. Zanimivo je, da se pogosto prav osebi z nasprotnimi notranjimi vzorci znajdeta v partnerskem odnosu. Ena išče bližino, druga beži pred njo. Travma torej vpliva tudi na izbiro partnerja – na nezavedni ravni nas pritegnejo ljudje, s katerimi lahko ponovno ustvarimo znano dinamiko iz naše primarne družine. Gabor Maté v knjigi Raztreseni um piše: “Partnerja si izberemo z nezmotljivim instinktom, saj najdemo prav tisto osebo, ki ustreza naši ravni nezavedne tesnobe, odraža naše lastne disfunkcije in v nas sproži vse tisto, kar v sebi še nismo razrešili.” Na nezavedni ravni torej iščemo znano, kljub temu, da si morda zavestno tega ne želimo. Z zavedanjem in razrešitvijo travm pa se ta dinamika lahko spremeni. Pogosto se spremeni tudi to, kdo nas privlači in koga privlačimo mi. Nekateri odnosi v tem procesu naravno “odpadejo”, drugi pa postanejo globlji in bolj avtentični.

Kako poteka tipična seansa hipnoterapije

Najprej s klientom opravim telefonski pogovor, v katerem se seznanim z izzivom, željenim ciljem terapije ter podam vse pomembne informacije in odgovore na vprašanja. V prvem srečanju oblikujem načrt poteka terapij, nato pa sledi del, ki mu pravimo globoko sproščanje, kjer klienta vodim v hipnotični trans. Namen tega je, da se klient “spozna” s tem stanjem in preide v zdravilno, regenerativno alfa stanje možganov, kar ima izjemno pozitiven vpliv na njegovo telo in um. V prihodnjih srečanjih sledijo hipnoterapije, kjer se osredotočim na izziv klienta. Vsaka terapija je popolnoma prilagojena izzivu in osebi, kateri je namenjena. Pri tem uporabljam različne terapevtske tehnike. Terapije ne potekajo vsak teden, temveč na dva ali tri tedne, saj je vmes potreben čas za procesiranje in integracijo sprememb. Pomembno je poudariti, da hipnoterapija ni zasnovana na način, da se klient leta in leta vrača na »terapevtski kavč«. Zaradi direktnega dela s podzavestjo so spremembe lahko zelo hitre, včasih celo hipne. Najpomembneje pa je opolnomočenje klienta, da za svojo dobrobit ne potrebuje stalne prisotnosti ali celo odvisnosti od terapevta, saj se vsa moč in odgovori skrivajo znotraj njega, ter da ima do tega notranjega vedeja tudi vedno dostop. Gabor Maté v šali navaja, da je cilj dobrega terapevta, da je čim prej »odpuščen« s strani klienta. 🙂

Komu vse priporočam hipnoterapijo

Hipnoterapija je zelo učinkovit pristop, vendar ima tako kot vsak drug pristop tudi svoje omejitve. Zelo pomembno je, da se svojih omejitev zaveda tudi vsak terapevt. Vsi smo le ljudje v procesu celjenja svojih ran in učenja ter tako nismo “vsemogočni”. V pogovoru s klientom razberem ali ga lahko s pomočjo hipnoterapije podprem pri razreševanju njegovega izziva, s katerim se sooča. Izvajanje hipnoze ali samohipnoze, z namenom doseganja globokih stanj sproščenosti, povezovanja s svojim telesom, intuicijo in notranjim vedenjem, pa je priporočljivo za prav vsakogar. Samohipnozo lahko z nekaj znanja izvajamo sami, saj ima nešteto pozitivnih vplivov na telo in um. Tudi sama jo prakticiram dnevno, že nekaj minut naredi bistvene spremembe v mojem počutju.

Kako je hipnoterapija vplivala name in moje življenje

Tekom študija smo vse tehnike, ki jih uporabljam pri delu s klienti, najprej izvajali na nas samih. Študij je bil tako v prvi vrsti zelo intenzivno delo na sebi. Klienta namreč nikoli ne moreš voditi po poti, katere nisi prehodil. V procesu ga lahko vodiš le tako globoko, kot si ga doživel sam. Poleg študija sem obiskovala tudi skupinske hipnoterapije in različne delavnice. Vprašanje, kako je hipnoterapija vplivala name, sem prav tako prejela od svoje mentorice ob zaključku študija. Odgovor je bil zelo jasen – pridobila sem notranji mir. Mir, ki ga nikoli prej nisem poznala v takšni globini. Mislila sem, da vem, kaj ta beseda pomeni, vendar je nisem nikoli doživela v njenem pravem pomenu. Mir med drugim pomeni postavljanje meja, zavedanje lastne vrednosti in sposobnost reči »ne«, ko nekaj ni v skladu z nami. Pomeni znati slišati svojo intuicijo in čutiti sporočila telesa. Seveda na tej točki moje delo na sebi ni končano, saj se odvija kot spirala – znova in znova odkrivamo globlje plasti sebe, globlje uvide in razrešitve določenega izziva. To je doživljenska pot odkrivanja svoje avtentičnosti.

Kaj me najbolj navdihuje pri svojem delu

Ponovno se lahko navežem na Gaborja Maté-ja, ki uči, da ni le pomembno prepoznati, kaj se je zgodilo v preteklosti, temveč prepoznati, kako se to kaže v sedanjosti in to preseči. To dosežemo tako, da se ponovno povežemo sami s sabo, vzpostavimo stik s svojim telesom in čustvi, ki smo jih potlačili. Ko to storimo, ko se ponovno začutimo, dosežemo tisto, čemur pravimo celjenje, okrevanje. Angleški prevod besede to recover pomeni »ponovno najti«. Kaj torej ljudje najdejo, ko okrevajo? Najdejo sebe. Izguba stika s seboj je bistvo travme. Namen vsake oblike terapije je ponovno povezovanje s svojim telesom in čustvi. Ravno ta vzpostavitev ponovnega stika s samim seboj je zame najbolj navdihujoč trenutek v procesu terapije. Biti priča temu je neizmeren privilegij, za kar sem globoko hvaležna.

Moj življenski moto

Kot hipnoterapevtka se zavedam, kako zelo naše misli in (nezavedna) prepričanja ustvarjajo našo realnost. To, kar verjamemo o nas samih in svetu, to tudi kreiramo. Če verjamemo, da nismo vredni dobrega, bodo naši možgani dobesedno prezrli priložnosti, ki bi nam lahko potrdile drugačno realnost, četudi so te priložnosti neposredno pred našimi očmi. Ne bomo jih zaznali in privabili v svoje življenje. To ni nesreča ali usoda – to je podzavestno programiranje. Te programe pa imamo moč ozavestiti in transformirati na način, da nas podpirajo na naši poti. Iz povedanega lahko rečem, da je moj najljubši moto oziroma prepričanje: »Life doesn’t happen to me, but for me«, oziroma slovenski prevod: »Življenje se ne zgodi meni, temveč zame.« V trenutkih, ko ne gre vse po načrtih ali se znajdem v vrtincu negativnih misli in občutkov, se skušam ustaviti in sočutno pogledati vase: »Kaj mi sporoča telo? Kaj mi kaže življenje, kar morda ne zmorem videti v tem trenutku? Kaj moram vedeti?« Tako hitro uvidim, da se vse odvija z namenom preseganja omejujočih vzorcev mišljenja in delovanja ter posledično rasti. To je pravzaprav zakon narave – rast in razvoj. Zaključila pa bi rada z besedami, ki jih govori veliko duhovnih učiteljev: Naša sreča je naša pravica. Pripada nam z dnem, ko smo se rodili. Dodam lahko še, da smo zanjo odgovorni sami in da samo čaka na našo odločitev.