VSE JE POVEZANO – samopomoč za lajšanje trpljenja

———————————————————————————————-

Žal mi je, ker vas spravljam v neudobno in neugodno počutje
 ali mučne situacije, ampak drugače se ne bi premaknili.
                                                                                                  – Univerzum 
——————————————————————————————

UVOD 

KDAJ NASTOPI TRPLJENJE? Takrat, ko NOČEMO biti deležni česa neugodnega, neprijetnega, negativnega. Upiramo se tistemu, česar si ne želimo, nočemo sprejeti, da se dogaja, kar se dogaja ali celo trmasto vztrajamo,  da nekaj mora biti do pikice tako, kot si želimo, čeprav je to realno nemogoče.  (Z “nočemo sprejeti” ni mišljeno apatično se “vdati v usodo”, ampak preprosto, enostavno in realno nekaj sprejeti kot pojav, kot dejstvo.)

 Na primer: 

– nočem bolezni, čeprav se že manisfestira in ji je treba pogledati v oči
– nočem bolečine, hočem da gre takoj stran
– nočem konflikta, čeprav je potreben in neizbežen
– nočem te službe, tega bivališča, tega odnosa, čeprav nič ne naredim, da to spremenim na bolje;
– nočem te starosti, nočem dežja, hočem samo sonce in … lahko bi naštevali v nedogled. 

Če povzamem nekaj citatov Thich Nhat Hanh-a, budističnega meniha, pisatelja in mirovnega aktivista,  bomo dobili zelo modro naravnanost do trpljenja:

Če se lahko naučimo videti in se spretno ukvarjati tako s prisotnostjo sreče kot s prisotnostjo trpljenja bomo bolj uživali življenje. Vsak dan sproti spoznavamo, da trpljenje in sreča nista dve ločeni stvari. Najboljši način, da “dobro” trpimo in smo srečni je,  da ostanemo v stiku s tem, kar se dejansko dogaja; pri tem pridobimo osvobajajoče vpoglede v pravo naravo trpljenja in veselja. 

Temu dodajam: 

Trpljenja in stopenj trpljenja je toliko kot je prstnih odtisov, a hvala bogu obstajajo generalne usmeritve in načini, ki nam pomagajo, da se naučimo, kako upravljati s trpljenjem in ga transformirati v njegova nasprotja. Odvisno od situacije in življenjskega področja ali življenjskega obdobja trpljenje lahko transformiramo v trpežnost, potrpežljivost, pogum, zadovoljstvo, in potem naprej, dalje, višje, širše, globlje – v radost, veselje, srečo …

Telesne in psihične tegobe, težave in neprijetnosti, ki lahko pripeljejo do globokega trpljenja prenašamo in prestajamo različno, a nekaj podobnosti vendarle obstaja. 
So ljudje (med njimi sem bila tudi sama), ki težje prenašajo telesne tegobe in bolečine s telesnega vidika, medtem ko ta iste tegobe s psihičnega vidika dobro “hendlamo”. 
Ravno tako dobro obvladujemo psihične težave, da jim skoraj niti ne rečemo težave. Drugi spet so močni in pogumni kot levi, ko gre za težave na telesnem nivoju in bi 
(hipotetično) lahko prenesli operacijo tudi brez anestezije, a že manjša psihična napetost jih iztiri. Pa še kar nekaj kombinacij je, kako ljudje (ne) prenašamo trpljenje. 
Energijo za upravljanje s trpljenjem moramo črpati iz tiste funkcije, ki je močnejša in jo aktivirati, da pomaga šibkejši. Pri meni je to bila psihična, zato sem se takoj, ko se 
je stopnja trpljenja začela dvigati hitro “vzela v roke”, da se psihofizično stanje izboljša. Pri tem sem upoštevala enkratnost lastne izkušnje skozi samoopazovanje in 
brez namena, da bi se primerjala, temveč si zgolj razširila obzorje, upoštevala tudi opazovanje sotrpinov. Tako sem dobila glavne elemente in izhodiščne točke, 
na katerih temelji modul VSE JE POVEZANO.

SAMOOPAZOVANJE IN OPAZOVANJE SOLJUDI

———————————————————————————————-
“Če čutiš svojo bolečino, pomeni, da si živ. 
Če čutiš bolečino drugega, pomeni, da si človek.” – Lev Tolstoj 
———————————————————————————————-

Poleg modrosti Thich Nhat Hanha mi je zelo pomagalo tudi sporočilo/nauk 
prastare sufi zgodbe, ki sem jo že pred desetletji prebrala v eni izmed številnih
Oshovih knjig in ki jo lahko strnem v sledečo misel: 

———————————————————————————–
Opazuj se, kot da se to drugemu dogaja in zaupaj procesu. 
———————————————————————————–

Kaj pomeni proces? Vsak dogodek v našem življenju je zgodba, skozi katero se inteligenca, ki nas je ustvarila izraža. Vsaka zgodba pa ima svoj začetek, razplet 
in “konec”, ki je hkrati tudi nov začetek. Tako kot se širi vesolje, se širi tudi razvoj zgodbe.Dogodki in pojavi se odvijajo po določenih naravnih, zemeljskih zakonih in te procese 
moramo sprejeti. Dan in noč se izmenjujeta. Je čas za setev in čas za žetev. Kar smo posejali bomo poželi (ne v smislu neke “kazni božje”), saj je takšna narava določenih stvari.  
Energija se ne more izničiti (ali izginiti), lahko samo spremeni obliko, s tem pa tudi karakteristike. Jagoda v svojem bistvu ostaja rdeča, tudi če iz nje naredimo marmelado. Labod je bel, tudi če kot mladič misli, da je “grdi raček.”  Sprememba je edina stalnica. Če se dogaja nekaj, kar nam trenutno ni všeč, zaupajmo, da se bo to lahko preoblikovalo v nekaj, kar nas bo zadovoljilo. Tako se premaknemo na vprašanje:

 Kaj pomeni zaupati procesu? 

– sprijazniti z dogodkom in izkušnjo, ki nas doleti, sicer bi se borili z mlini na veter, 
saj se je zgodilo, kar se je zgodilo in z ignoriranjem ali zanikanjem tega ne dosežemo ničesar pametnega.
– istočasno z budnim zavedanjem dojeti, da redko kdaj lahko dogodek/izkušnjo sproti razumemo, včasih se mora nekaj najprej končati, 
da lahko uvidimo celotno sliko, ki v sebi nosi tudi seme sreče. 

Kaj pomeni opazovati kot da se “to” dogaja nekomu drugemu? 

Opazovati se z zavedanjem, da to, kar se (nam) dogaja ne traja večno, da smo v nenehnem spreminjanju. Tako kot je prišlo, bo tudi odšlo, glejmo na dogajanje kot na dogajanje, ki ga spremljamo v filmu. Če se preveč čustveno identificiramo s tem, kar se nam dogaja, tvegamo, da obtičimo, se zataknemo in »zatripamo« v glavi, kar prinese občutek  “usojenosti” in “dokončnosti”, to pa so idealni pogoji za razcvet trpljenja. 

MOJ PRIMER – Trpljenje dol, trpežnost gor

SAMOOPAZOVANJE

Že dolgo mi je v povezavi z drugimi življenjskimi izzivi takšna naravnanost domača: 
»Ne bojuj se, a naredi, kar je v tvoji moči, da se stvari lahko dogajajo; prepusti se in opazuj ter sodeluj v procesu z zaupanjem.«  A tokrat je bilo tako, da bolj se je proces zdravljenja odvijal, bolj se je vlekel, posledice obsevanj in kemoterapij pa so prinašale več bolečin in slabega počutja.  Torej, psihično, skozi intelekt in čustva sem zdravljenje prestajala dobro, a telesno sem začela trpeti. Podobne izkušnje res nisem še imela. Ko se je zdravljenje začelo se mi ni sanjalo, da me bo proces tako izčrpaval, čeprav sem poznala kar nekaj zgodb znancev, ki so prestali onkološko zdravljenje in so me tudi zdravniki opozorili na neprijetne posledice. Telo se je začelo močno upirati. Videla sem, kako je nekaj v meni, kar je težko prenašalo bolečine želelo in hotelo, bolje rečeno trmasto zahtevalo, da bi se vse skupaj takoj končalo. Hkrati s to trmo pa je rasel tudi občutek, da se nikoli ne bo končalo. Začelo je dišati po notranjem konfliktu, v katerem je nežno, občutljivo telo, ki se je počutilo čedalje bolj nemočno nameravalo s to nemočjo in obupom preplaviti/premagati sicer močno psiho. Začelo se je trpljenje.

Zavedanje je vprašalo telo: “Kaj bi nam rado povedalo? Povej, razumeli te bo bomo zakaj in za kaj se tako glasno oglašaš. Kako ti lahko pomagamo?” 
(Z MI je mišljeno celota: miselna, čustvena, duhovna in ustvarjalna funkcija, ki so medsebojno povezane bile pripravljene prisluhniti telesni funkciji.)
Telo je odgovorilo: “Celo življenje me imajo za močno, a jaz se počutim šibko in zelo nežno. Pomembno mi je, da se mi pusti, da izrazim bolečino. Dovolj mi je tega, da mi vsi govorite in govorijo, da sem borka in da bo vse okej. Vem, da bo vse okej, ampak vse to, kar vem mi ne zmanjša bolečine in slabega počutja. Zdravniki mi gredo na živce, ko rečejo,
da je to normalen del procesa zdravljenja in da bo minilo. Vem, da je normalno in da bo minilo, AMPAK zdaj namesto tolažbe potrebujem sočustvovanje! In razum, lepo prosim, daj mi mir s tem kaj bi morala in česa ne smem. Sproti se bom odločalo,kaj je tisto, kar je zame najbolj primerno. Bolje kot vsi površni odgovori zdravnikov, ki temeljijo na statističnih podatkih, bolj kot mnenja drugih in bolj kot vsi forumi tega sveta, jaz najbolje vem, kaj je zame najbolje. Dajte mi mir, prisluhnite mi in sočustvujte z mano.” 

Kot je zavedanje obljubilo, razumeli in sprejeli smo sporočila telesa in mu dali zeleno luč, da lahko jamra, stoka, joka, se jezi ob bolečini; ob tem, da je izgubilo okus; ob slabem počutju, ob občutku, da izgublja vitalno energijo…Že pet minut takšnega sproščenega in svobodnega izražanja na dan je bilo dovolj, da sem začela lažje prenašati trpljenje zaradi bolečin in slabega počutja. Kmalu smo postali priča transformaciji, ko je iz telesne nemoči začela rasti moč, prag bolečine se je dvignil, potrpežljivost se je opolnomočila. Počivanje in spanje je postalo kvalitetno, postala sem bolj pretočna, lučka na koncu tunela je postajala bolj svetla in večja. Trpljenje dol, trpežnost gor. In obratno.

OPAZOVANJE SOLJUDI

Do kakšnih ugotovitev pa sem prišla po nekaj  mesečnem opazovanju sotrpinov na Onkološkem inštitutu? Predvsem tistih, ki so jih obiskale bolj kompleksne oblike te nedvomno zahrbtne bolezni? Hvala bogu, meni ni v takšni meri prišla s hrbta, ampak se je vame zazrla direktno v oči skozi zatečeno bezgavko, kar nas je relativno hitro pripeljalo do žarišča nenadzorovane delitve celic. Pravočasno smo ga odkrili in zdravnik diagnostik je napovedal ozdravitev. Zato me je toliko bolj ganilo, kar sem v dobrih dveh mesecih lahko opažala, ugotavljala in spoznavala pri vsakodnevnem obisku stavbe Onkološkega inštituta.

Koliko ljudi na enem mestu, ki vibrirajo na frekvenci trpljenja! Mogoče pretiravam, ampak po moji oceni se je več kot 80% bolnikov predalo nekakšnemu “životarjenju” v očitni odtujenosti, osamljenosti, obupu, brezupu, zagrenjenosti, pomanjkanju smisla… 
Z nožem bi lahko rezal težko vzdušje, ki je dišalo pretežno po depresiji, apatiji, anksioznosti, zmedi, nemoči in neseznanjenosti,  kako bi si lahko sami pomagali.

Predstavljala sem si, koliko bolečin se skriva izza močno stisnjenih zob in ustnic, skritih pod maskami. Toliko, da bi se iz nje lahko rodilo eno novo vesolje.

—————————————————————————
Oči, ogledalo duše, ne morejo skriti, kar usta zamolčijo.
—————————————————————————

Zato sem jih vedno z nasmehom v očeh pozdravila, odločena, da s svojim prihodom prinesem energijo radosti, kljub pogosto zelo slabemu počutju. Zavestno se nisem prepuščala prevladujoči energiji, ki je vladala v čakalnicah, na hodnikih in v ambulantah Onkološkega inštituta, na obsevanju in kemoterapiji,  kasneje pa tudi v bolniški sobi oddelka, na katerega so me sprejeli z namenom lajšanja bolečin in ostalih mučnih posledic/reakcij na zdravljenje. Domišljala sem si, da jim lahko telepatsko pomagam, da se naučijo iz trpljenja potegniti ven energijo (za)upanja in optimizma.

Dejstvo je, da imamo strokovno izjemne zdravstvene delavce, dejstvo pa je tudi, da so bolniki za večino njih statistične številke, in je odločno premalo povezanosti na osebni, človeški ravni. Seveda je še vedno kar nekaj primerov osebja, tako med zdravniki kot med sestrami, ki so izjemno človeški in znajo prisluhniti posamezniku. Rada verjamem, da se bo to z izobraževanji znotraj zdravstvenega sistema popravilo, saj ne gre za to, da nočejo, ampak ne znajo. Življenje temelji tudi na povezanosti, pomeni človeškost tako na skupni kot na posamezni, osebni ravni, in tega je v naši družbi odločno premalo. Mislim, da je pomemben razlog, da veliko bolnikov “izgubi bitko” s trpljenjem ravno v tem, da se identificirajo z nazivom “onkološki bolnik” in to je zdaj TO! Obtičijo v neki definiciji, se prepustijo povprečnim statističnim podatkom in izgubijo veselje do življenja. In tako je s katerokoli drugo vlogo, ki nam jo prinesejo zgodbe življenja (bolnik, ločen, predolgo samski, brezposeln, nediplomiran, odvisnež, finančno neuspešen…) Kot bi se življenje ustavilo, a takšna naravnanost ni potrebna!  Zato se mi odločitev za samopomoč zdi še toliko bolj pomembna. Pomagaj si in Bog ti bo pomagal.

PRIČAKOVANJA DO DRUGIH

Naravnanost, da poskusimo najprej sami sebi pomagati, preden pričakujemo pomoč od drugih je torej ključnega pomena. Vem, da se ponavljam, ampak sebe imamo vedno pri roki. (Ne govorim o strokovni pomoči. Ko je stanje nujno, je edino pametno obrniti se po strokovno pomoč, na kateremkoli področju). Naši bližnji nas namreč pogosto razumejo bolj skozi očala lastnih zaznav in potreb, zato nam NE ZNAJO pomagati, ne gre za to, da nočejo. Pomagajo tako kot oni mislijo, da je prav, mi pa si to lahko hitro prevedemo tako, da se odzovemo kot da nas ne razumejo, ne sprejemajo, kot da nismo dovolj pomembni, ljubljeni…in tako poleg notranjih (lastnih) razlogov za depresijo, napade panike in še slabše počutje ter trpljenje svoje pristavijo še te zunanji pojavi, ki slabo vplivajo na zdravljenje oziroma reševanje katerekoli druge težave. 

ZAKLJUČEK/IZHODIŠČNA NARAVNANOST

Naše počutje je torej v precejšnji meri odvisno od tega, kako se naravnamo do dlje časa trajajočih neprijetnosti in kako se lotimo samopomoči. Ker nikoli ne vemo, kaj nas lahko doleti in ker si srčno želim, da bi vsi skupaj manj trpeli po nepotrebnem, pošiljam v svet:

VSE JE POVEZANO – samopomoč za lajšanje trpljenja 

ali kako poskrbeti zase kot celoto, ki jo tvorijo naše telesno, čustveno, miselno, ustvarjalno in duhovno bitje.  

1. NIVO/KORAK 
 PRISLUHNITE SVOJEMU TELESU

Iz določenega razloga vsaj enkrat v življenju pride do energijskega neskladja, kar se skozi telo manifestira kot zdravstvena težava ali bolezen. Telo zdaj potrebuje, kar potrebuje, da se ozdravi in opolnomoči. S tem, ko pomagamo telesu nudimo pomoč tudi svoji duši/psihi, da sodeluje pri odstranjevanju energijskih blokad, da postanemo bolj pretočni. Je nečesa preveč, premalo? Psiha in telo sta vzajemno tako povezani, da morata sodelovati v ljubezni do harmonije in balansa. Zato, prisluhnite telesu, ker dobro ve, kaj potrebuje, da bo opolnomočeno in bo tako dobilo pravo energijo, da pomaga psihi, ki je pravzaprav skozi bolezen zaprosila za pomoč, saj potrebuje odgovore/smernice za spremembe, ki se jim ne moremo izogniti. Ne moremo celo življenje živeti po uhojenih, navajenih tirnicah. Morda je tako lažje, ampak to ne prinaša pravega zadovoljstva in sreče. Ko je počutje boljše – preprosto uživajte, ko je slabše se pogovarjajte s svojim telesom. Razvajajte ga,  omogočite mu, da počne, kar potrebuje, da se naravno odziva z akcijo. (Sprehod, počivanje, kopel, priljubljeni desert, lenarjenje, igra, šport v okviru trenutnih zmogljivosti,  masaža, akupresura, plavanje, ples…) Tudi obratno, ko se energijsko neskladje kaže bolj skozi psihično slabo počutje oziroma kot psihični problem, je modro poskrbeti tudi za svoje telo, mu prisluhniti. Kot rečeno – in kot pravzaprav že skoraj vsi vemo – sta telo in psiha neločljivo povezana. Zato pogosto do odgovora, kaj je tisto, kar nas je pripeljalo do stanja, v katerem smo, pridemo skozi telesno dejavnost, in ne, kot bi pričakovali skozi meditacijo ali z intenzivnim razmišljanjem/analiziranjem.

2. NIVO/KORAK 
BODITE DO SEBE NEŽNI, SOČUTNI

Ne skrivaj bolečine za prepričanjem, da nežnost in sočutnost pomenita, da si šibek in ranljiv in zato ne boš »preživel.« Izrazi svojo bolečino in čustva, ki jo spremljajo. To je pogosto zelo težko. Živimo v družbi, ki časti moč, trdnost, zmage … Prej bomo slišali od soljudi, da ob tem, ko nas trepljajo po rami kot trener svojega boksarja pred odločilno tekmo v ringu, rečejo: »Saj zmoreš, zmagal boš. Borec si!«,  kakor da bi te preprosto objeli in rekli: »Joj, ubogi moj, verjamem, da ti je težko.« Seveda se moramo medsebojno tudi opogumljati in zagovarjati TUDI moč in borbenost, a ignoriranje naše naravne potrebe po nežnosti in sočustvovanju se mi zdi bolj primerno za kameno dobo. Za dobo “novega človeka” je zavedanje, da smo lahko tako močni kot nežni nepogrešljivo, sicer se spremenimo v robote, ki trpijo in se oddaljujejo od podobe raja, po katero smo prišli ob obisku naše matere Zemlje. Prav je, da se opogumljamo, saj nam je preživetje v instinktu, a prav je tudi, da si ližemo rane. V tem ni nič sramotnega, poznate, kakšno žival, ki ima občutek krivde zaradi tega? 

3. NIVO/KORAK
 MISELNA FUNKCIJA – PRISLUHNI SVOJI ENKRATNOSTI IN SE NE PRIMERJAJ

Trpljenje izkoristite za ponotranjanje dejstva, da smo vsi enkratni in zato tudi imamo svoj ritem, tempo in načine, kako si pomagati. Niso vsi »Zato, ker…« primerni za vaše »Zakaj?«.
 Primer iz moje izkušnje:

Pri nekaterih se je radiodermatitis pojavil kmalu po začetku obsevanja, nekateri pa smo se z njim srečali bolj proti koncu terapije. Nekateri smo zaradi kemoterapije močno občutili slabost in bili nagnjeni k bruhanju, drugi spet niso imeli tovrstnih reakcij. Sama sem zelo kmalu popolnoma izgubila okus, moja »sošolka« na obsevanju pa bolj vonj kot okus. Prehranska svetovalka iz onkološkega tima mi je ob diagnozi močne kandide v žrelu povedala, da ni rečeno, da mleko ali sladkarije vsem delajo težave. Zaradi težav pri požiranju in izgube apetita sem namreč po priporočilu zdravnikov v tistem obdobju povečala uživanje mleka in mlečnih izdelkov, saj sem morala jesti energijsko »močno« kašasto hrano, da ne bi hujšala. Ironično, da sem prvič v življenju od zdravnikov dobila napotek naj NE shujšam , ker telo potrebuje energijo za borbo proti škodljivim vplivom zdravljenja. Zato sem pomislila, da je mleko »krivo«. Tudi protibolečinske terapije se razlikujejo od človeka do človeka, ni enega zdravila, ki bi vsem enako pomagalo.

Prepričanja in programi v naših glavah močno vplivajo na to, kako se bomo čustveno odzvali in posledično trpeli. Če hočemo takojšnje odgovore ali takojšnje otipljivo spremembo za nekaj, kar po naravni poti potrebuje več časa, da se manifestira (na primer celjenje rane po operaciji), tvegamo, da se v nas okrepča občutek nemoči, temu pa lahko hitro sledi vzorec »žrtve« zaradi »nesramne božje napake« (Zakaaaj, o, zaaakaaj ravno jaz?) Od tu do občutka krivde je le še korak, in potem sledi padec v brezno bodisi neskončnih “Zakaaaj, o zakaaaaj jaz?” analiz, ali brezglavega, mrzličnega iskanja rešitev za čimprejšnjo plezanje nazaj na »zeleno vejo« na podlagi različnih informacij, kaj je »dobro« za to ali ono težavo. S samo analizo, če imamo analitični um, ali s »provajderstvom«, če smo bolj dejaven tip človeka ni nič narobe. Smo, kakršni smo in svoje značilnosti moramo upoštevati. Pomembno je, da pri tem prisluhnemo svoji enkratnosti in se ne primerjamo z drugimi, sicer se pogoji za večanje trpljenja avtomatično namnožijo. (Če ponovno uporabim svoj primer, kar nekajkrat sem bila zmedena, ker so si informacije zdravnikov in farmacevtov bile glede določenih zdravil in prehrane diametralno nasprotne, ali pa je v brošuri, ki sem jo prejela bilo zapisano nekaj, kar za mene osebno ni bilo primerno, čeprav je splošno veljalo kot dobra rešitev za določeno tegobo.)

Naj strnem: zavedajte se svoje enkratnosti, ki se pogosto lahko »tepe« s splošno veljavnimi prepričanji in informacijami, ne jemljite jih dobesedno, temveč prisluhnite sebi s potrebno distanco in potrebnim pogumom, da spremenite zakoreninjene programe, ki so prišli od zunaj.  

4. NIVO/KORAK 
 USTVARJALNOST

Ustvarjalnost je nekakšen vonj pravega zdravja. Ko je človek res zdrav in celovit je že po naravi ustvarjalen. Ne izgubimo stika s svojo ustvarjalnost (seveda, s pravo mero delovanja in počivanja, ko gre za zdravje), saj ustvarjalnost vpliva na nas tako, da avtomatično manj trpimo. Ne čakajte, da se bo končalo težko obdobje in boste POTEM delali to ali ono, po čemer hrepeni vaša duša. Tudi če gre samo za pet minut, posvetite čas in energijo svojemu ustvarjalnemu izražanju. V mislih nimam zgolj umetniškega ustvarjanja, ampak karkoli, kar lahko počnete na ustvarjalen, predan način. To je lahko tudi kuhanje, vrtnarjenje, skrb za živali, igra z otroki, restavriranje vrtne klopi, pospravljanje omare, reševanje ugank, drugačna komunikacija s sosedom … karkoli, kar ustvarja energijo ustvarjanja, kar nas močno približa božanskemu v nas. Že to, da morda na terapijo greste vsakič po drugi poti vam lahko osmisli tisti dan. 🙂

 5. NIVO/KORAK
 MEDITACIJA IN DUHOVNA RAST  

Obdobje trpljenja naj vsebuje tudi čas za širjenje zavedanja, za prebujanje, za duhovno rast. O koristnih vidikih meditacije se lahko seznanite iz nešteto virov, zato tega ne bom posebej opisovala, rada bi, da se spomnite in ozavestite dejstvo, da je že pičle pol ure meditacije na dan nekaj, kar vam močno lahko omili trpljenje in vas popelje na višje nivoje življenja. S porušenim zdravjem (odnosom, kariero, finančno situacijo, starševskimi težavami in podobno) se je miselno in čustveno (psihično) težko ukvarjati s svojim notranjim svetom, a ravno posvečanje svojemu notranjemu duhovnemu bitju nosi v sebi zametke umetnosti trpljenja. Z meditacijo in/ali kontemplacijo lahko v sebi naredimo prostor za rojstvo spoznanja, da smo povezani, da nismo sami, da se nam vsem dogaja tako prijetno kot neprijetno in kar je zelo pomembno: ne moremo biti ves čas TOP, produktivni, pri najboljših močeh, najlepši, najmočnejši, najbolj brez napak…

Ko s pozornostjo povežemo vsa svoja notranja bitja v eno celoto in se naravnamo na »opazuj se kot, da se to dogaja drugemu ter zaupaj procesu« frekvenci, dobimo izkušnjo, za katero smo lahko zelo hvaležni, saj nas je pripeljala do tega, da naredimo nekaj drugače. Da se opolnomočimo in suvereno opremimo s svežo energijo. Ko dobimo občutek celovitosti, težava postane rešljiva, trpljenje se začne spreminjati v zadovoljstvo, radost, srečo.

Veliko lažje sprejemamo odločitve o tem,  

–          Kako naj si pomagamo za dobro počutje pri zdravljenju in pospešimo
zdravljenje
–          Ali naj prekinemo ali vztrajamo še naprej v razmerju
–          Ali naj se in kam naj se preselimo
–          Ali naj zamenjamo službo, ali preprosto spremenimo odnos do obstoječe
–          Kako naj se bolj posvetimo sebi z namenom izpolnitve in samouresničitve
–          Kako spremeniti karierno pot, ker nam ni več do vztrajanja na sedanji
–          Kako zamenjati nepotrebne vzorce in s tem sprožiti spremembo, ki nas
popeljejo do življenja kot si ga želimo
–          …ustavi sam(a)…

 ————————————————————————————————————————–
DA! V TRLJENJU JE ZASAJENO SEME SREČE. SKRBNO GA ZALIVAJTE Z LJUBEZNIJO DO SEBE IN DRUGIH. V SEBI NOSITE VEČ MOČI IN MODROSTI, KOT SI MISLITE, VZEMITE SI ČAS IN SI PRISLUHNITE. MOJE PISANJE VZEMITE LE KOT SMERNICO-NAVDIH, DA VAS SPOMNIM NA TO, KAR GLOBOKO V SEBI VESTE IN DA VAS MALO »PREBUDIM.« 🙂
—————————————————————————————————————————