Milly je svoje prelepo atrijsko stanovanje najela v mirni stanovanjski hiši na Prulah pred nekaj leti, ko se je nenadoma odločila, da je čas za samostojno življenje. Spomnim se, kako je rekla: „Mogoče se bo komu zdelo prezgodaj, ampak mislim, da je človek pri triintridesetih dovolj zrel, da gre lahko stran od staršev in zaživi po svoje.“ Že isti dan, ko se je odselila, so njeni starši, domnevam, da od sreče, na svojem ogromnem vrtu pripravili evforično zabavo, na katero so povabili vse sosede in prijatelje. Baje so praznovali globoko v noč še naslednjega dne. No, ko sva z Olegom izstopila iz najinega Taxi Intercoursa sta na parkirišču pred hišo Irena in Andreja že demonstrirali razloge, zaradi katerih prebivalci Ljubljane že minutko po 22.00 uri kličejo policijo zaradi kršenja javnega reda in miru. Njuno glasno prerekanje o tem, ali je prav moškega dojemati kot „seksualni objekt“ (Andreja) ali kot „enakovrednega partnerja, ki prav tako čustvuje in ima pravico do svojega mišljenja, ki je včasih lahko drugačno od ženskega“ (Irena), je botrovalo temu, da so se luči v sosedstvu začele prižigati kot lučke na božično-novoletni smrekici. Nikoli ne bom razumela, zakaj je Milly pri iskanju stanovanja nepremičninskemu agentu zabičala, da je edini pogoj, da se stanovanje nahaja v mirni stanovanjski soseski.
Že precej utrujenega Olega, ki je že v taxiju naslanjal glavo na mojo ramo, sem kot prhljaj z ovratnika plašča z nekaj kratkimi, hitrimi gibi odstranila z leve rame, da ga je skoraj odneslo v sosedovo grmovje, potem pa zelo nazorno z dlanmi obeh rokah Ireni in Andreji dobesedno zaprla goflji. „Gremo gor! – sem izustila skozi zobe. To avtomatično naredim kadar me prime kompleks najstarejše sestre, ki so ji starši naprtili odgovornost za red, mir in disciplino med njuno odsotnostjo od doma. Ko smo vstopili v stanovanje, se je Andreja takoj zapodila proti baru, potegnila ven vse možne steklenice vodk, dzinov, viskijev in kar je ostalih vzpodbujevalcev nesmiselnih razprav, ki ne peljejo nikamor in se jih naslednjega dne nihče ne spomni. Irena je iz hladilnika privlekla led v obliki penisov (Oleg si jih je natlačil poln kozarec za viski), v veliko posodo za led pa je stresla še led v obliki srčkov, čeveljcev, šmink, dežnikov, avtomobilčkov in celo modrčkov. Včasih pomislim, da dizajnerji za gadgete (nepotrebni pripomočki) dobivajo navdih direktno od naše Milly. Sama sem se odločila za dvojni viski brez teh odvratnih ledenih skulpturic in naslednje, česar se spomnim je, da je ura na steni, ki sem jo uzrla z levim očesom, kazala šest zjutraj, pred zofo na kateri sem zaspala pa se je kot duh v črni oblekici prikazala Milly.
S polnimi rokami sveže dišečih rogljičev je začela nežno zbujat ostale pripadnike našega plemena. „Dajmo, dajmo, požeruhi-lenuhi-smrduhi! Kikiriki, kikiriki, kikirikiiii!“ – je zapetelinila. „O, kakšna grozljivka! Sanjalo se mi je, da so z zakonom prepovedali seks na javnih mestih!“ – se je prebujajoče prva oglasila Andreja. „Saj je prepovedan. Vsaj za vas strejte, kolikor vem!“ – je pristavil Oleg, medtem ko se je poskušal dvigniti s preproge, na kateri je prenočil v tesnem objemu s svojo toaletno torbico in nadaljeval: „Meni se je pa sanjalo, da sem na svoji modni reviji predstavil tudi svojo najnovejšo knjigo „Cesarjeva reciklirana oblačila“! Iz kopalnice je zadonel Irenin glas: „Nikoli več ne bom spala v banji! Polomljena sem kot slovenščina mojega učitelja čustvene inteligence Rasima Hadžiismailovića“! Naglo sem vstala z zofe in zavestno zamolčala svoje sanje. Bolje rečeno nočno moro. Sanjalo se mi je namreč, da sem se skrila v najbolj nezdravo slaščičarno v predmestju, naročila šamšnite in ravno ko sem jih začela goltat, se je iz kozarca z limonado prikazal Olegov obraz, ki je kričal: „Nisem gej! Sem biseksualec in sem od nekdaj zaljubljen vate. Bi se poročila z mano?“ Vzela sem grmado rogljičev iz rok Milly, jih položila na mizo in s pristnim veseljem zavpila: „Dajmo, egocentriki! Spomnimo se, zakaj smo tukaj in se zdaj lepo posvetimo naši Sneguljčici. Milly, povej, kaj se je zgodilo. Kje si bila do zdaj?“ Planili smo na rogljičke, Irena je vsakemu natočila kozarec pomarančnega soka iz dvolitrskega tetrapaka, ki je stal nedotaknjen ob prazni steklenici vodke, čeprav je Oleg celo noč pil vodko-juice, Milly je zaprla balkonska vrata in začela pripovedovati o tem, kako se je po našem odhodu odvijal zmenek s Štefanom. „Po drugi sladici, med katero sem se res do solz nasmejala njegovim dovtipom, sva šla še na kratek sprehod na Ljubljanski grad. Potem mi je predlagal, da greva k njemu poslušat glasbo in spit kakšen kozarček vina iz vinograda njegovega očeta. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje pogovarjala z moškim o smislu življenja, o otroštvu, o načrtih za prihodnost, o potovanjih, o zgodovini.“ „TI si se pogovarjala o zgodovini?!“ – me je lasten glas prestrašil. „Oprosti, nadaljuj!“ sem rekla. „Ja, Misha. Tudi jaz se še kaj spomnim iz gimnazije, ne samo ti! Ampak to ni pomembno. Pomembno je, da sem se prvič v življenju pogovarjala z moškim, ne da bi razmišljala o svojem videzu, niti enkrat nisem pomislila na to, da mi tikataka biološka ura, samo enkrat sem se vprašala, ali bi 10.000 eur zadoščalo za after party po poroki in kako naj ta denar zmaknem staršem, da ne govorim o tem, kako sva bila osupla, ko sva ugotovila, da je ura že pet zjutraj. Predlagal je, da me pospremi do doma, še prej pa sva se ustavila v ravnokar odprti pekarni, iz katere je dišalo po svežih žemljicah in rogljičih.“ „Iiiiiii, kako lepo! Kot v končnem prizoru iz filma Bolje ne bo nikoli!“ so se Ireni zasolzile oči. „Še bolje! Kot v Agathinem Poirotu. On je plačal vse te rogljičke in nam zaželel dober tek, saj je ves čas vedel, da ste moji prijatelji in da me čakate tukaj! Bojim se, dragi moji, da se mi vse to samo sanja!“ – je še dodala Milly in v sekundi zaspala kot klada. Kar tam na stolu. V momentu se je iz Sneguljčice spremenila v Trnuljčico in nam ni preostalo drugega kot da jo previdno in nežno prestavimo v njeno posteljo v spalnici, ki je bila zasuta s plišastimi igračami in pisanimi spalnimi srajcami kot jih vidite na priljubljenih cosmopolitanskih fotografijah. Ali so Irena, Andreja in Oleg, ki mu ljubkovalno pravimo Olga, šli tisti dan delat ali so si privoščili še en dan dopusta in kako sem se odločila, da bom dala vse od sebe, da Milly spravim v →Osrečevalnico←, kjer se bo skozi zabavne individualne delavnice naučila ločevat med čarobno realnostjo in nerealnimi pravljicami, lahko preberete naslednji četrtek v naši rubriki →Skoraj prepovedano←. Hvala, da ste tudi danes bili z nami in spomnite se, da je življenje prekratko, da bi ga jemali preresno.
– se nadaljuje –
Misha la Fontaine → Skoraj prepovedano
(Foto:www.pixabay.com)