Blaž je terapevt, ki ne zdravi le telesa, temveč prisluhne tudi človeku – oče, partner, radovednež in fizioterapevt, ki verjame, da je včasih največja moč v nežnem dotiku in v tem, da znaš ustaviti korak ter opazovati listje v vetru.
Blaž, hvala, da si si vzel čas za najin intervju. Za začetek: kdo si?
Hvala tebi za povabilo k intervjuju. Uf, na to vprašanje bi lahko odgovoril na kratko ali na dolgo, ampak za potrebe tega intervjuja bom kratek. Moje ime je Blaž Kopič. Sem oče, partner, fizioterapevt, športnik in radovednež, ki se zna ustaviti in pogledati listje v vetru.
Kako bi opisal svoje poslanstvo kot fizioterapevt? Kaj te vodi pri tvojem delu?
Morda se bo slišalo klišejsko, ampak vodi me želja pomagati ljudem. Iskreno povedano – tudi jaz imam dneve, ko nisem motiviran in se moram malo “brcniti”, da se spravim v pogon. Čeprav je moje delo lepo, spoštovano in cenjeno, je včasih tudi zelo zahtevno – na koncu dneva sem izčrpan, saj dajem ljudem samega sebe. Zato mi zelo ustreza, da doma pokosim travo ali naredim kaj z orodjem – to mi pomaga ohranjati ravnovesje. Najraje delam z lesom – to in košnja trave sta zame najboljši terapiji poleg športa.
Kako tvoje poslanstvo vpliva na tvoja osebna prepričanja? Ali se filozofija tvoje prakse odraža tudi v tvojem vsakdanu?
Ko strankam govorim o življenjskem slogu, jim govorim iz sebe – ker to živim. V zadnjih štirih letih sem naredil velik premik k bolj zdravemu in uravnoteženemu življenjskemu slogu, in to lahko zdaj ljudem posredujem iz lastne izkušnje.
Manualna terapija pa me je naučila marsikaj, kar sem prenesel tudi v osebno življenje. Naučila me je: nikoli ne delaj na silo, poslušaj ljudi, spusti ego, najdi ritem in si upaj poskusiti nekaj novega.
Kako si prišel do tega, kjer si danes? Kaj te je vodilo v fizioterapijo?
Za fizioterapijo me je navdušil drug fizioterapevt. V mladosti, ko sem treniral veslanje, sem imel težave z bolečino v levem ramenu. Takrat sem začel obiskovati fizioterapevta Roberta Ramadanija, ki me je popolnoma navdušil nad tem poklicem.
Nisem se napačno odločil. Danes sem popolnoma drugačen terapevt, kot sem sprva mislil, da bom postal – kar je dobro. Spreminjam se, rastem in se prilagajam toku življenja. Sem radoveden in si izbiram različna obdobja, v katerih poglobljeno raziskujem teme, ki me zanimajo, in jih nato vključim v svojo prakso.
Med letoma 2019 in 2023 sem se ukvarjal z antropologijo, filozofijo, etiko, psihologijo, teorijo bolečine … in vse to zdaj vključujem v svojo terapijo. Zakaj to poudarjam? Ker skoraj nihče, ki dnevno dela z bolečinami v križu, ne pogleda širše slike – večinoma se osredotočajo zgolj na tehnične lastnosti telesnih struktur. Ne pravim, da to ni pomembno, ampak meni je delo z ljudmi zanimivo takrat, ko poznam več plasti njihovega delovanja in jih zato lažje razumem.
Od leta 2023 pa me posebej zanima gibanje, razumevanje treninga (kondicija, moč, periodizacija …) ter vpliv zdravega življenjskega sloga na zdravje posameznika.
Na tvoji spletni strani sem prebrala, da si delal z vrhunskimi športniki in odbojkarskimi reprezentancami. Kakšna je bila ta izkušnja in kako vpliva na tvoje vsakodnevno delo?
Na kratko: delo v športu ni tako glamurozno, kot si ljudje pogosto predstavljajo. Tudi življenje športnikov (razen mednarodnih superzvezd) je večinoma zelo rutinsko – trening, hrana, počitek, ponovitev.
Od leta 2014 do 2015 sem delal z moško odbojkarsko reprezentanco Kuvajta in tri sezone (2017,2018,2019) z žensko odbojkarsko reprezentanco Slovenije. Imel sem tudi krajša sodelovanja z drugimi mednarodnimi športnimi kolektivi (odbojka, tenis). Od leta 2013 sodelujem z Veslaškim klubom Dravske elektrarne Maribor, katerega sem tudi član.
Najbolj bi izpostavil delo v Kuvajtu in s slovensko žensko reprezentanco. V Kuvajt sem prišel zelo mlad in precej neizkušen – tako strokovno kot življenjsko. Bil sem vržen v popolnoma drugo kulturo in miselnost, kar me je prisililo v kompromise in improvizacijo. Naučil sem se marsičesa – tudi skozi težke, a dragocene življenjske in poklicne izkušnje.
Z dekleti iz slovenske reprezentance je bila prva sezona (2017) zelo naporna. Takrat sem bil še redno zaposlen v Zdravstvenem domu Nazarje in sem moral usklajevati 4-urno delo z napornim urnikom reprezentance. Na koncu sezone smo osvojili srebrno medaljo na svetovnem prvenstvu do 23 let. Takrat sem spoznal nekaj pomembnega: proces učenja in rasti je nagrada sama po sebi, medalja pa ne prinaša izpopolnitve. To je spoznanje, ki me še danes spremlja.
Kateri trenutek ali dosežek v karieri ti je najbolj ostal v spominu?
Trenutek, ko sem resnično doumel, da me, mora izpopolnjevati proces in ne nagrada. Kot dosežek pa štejem, da sem od leta 2018 samozaposlen in si sam krojim življenje z dobrim ravnovesjem med družino, delom in hobiji.
Mi lahko prosim predstaviš svojo prakso Vertebrae? Kaj je njen glavni cilj?
Premalokrat poudarjam, da nisem samo jaz Vertebrae. Vertebrae je ime terapevtske prakse, ki jo sestavljamo trije fizioterapevti in ena študentka zaključnega letnika. Res je, da sem vodilni terapevt in imam neko svojo filozofijo, ki jo prenašam na sodelavce, a vsak izmed njih gradi svoj delček naše prakse.
Naš osnovni cilj je, da ljudem pomagamo na preprost, učinkovit in čim bolj celosten način ter pri tem ustvarimo varno in prijetno okolje. Vodilo našega dela je, da smo v službi ljudi in zanje – vedno. Težave poskušamo razumeti iz različnih zornih kotov, ne zgolj telesno-mehanskega. Poseben poudarek dajemo tudi izobraževanju klientov ter opremljanju z mehkejšimi “orodji”, s katerimi si lahko pomagajo sami – tako ob bolečinah kot pri preventivi.
Kako se Vertebrae razlikuje od drugih praks?
Težko komentiram podrobno, ker drugih praks ne poznam od znotraj. Lahko pa rečem, da delamo sistem 1-na-1, vsaka terapija traja 60 minut, brez menjavanja terapevtov. Naše delo temelji na manualni terapiji, pogovoru, edukaciji in vajah. Aparaturne terapije skoraj ne uporabljamo – imamo en sam aparat.
Imamo svojo filozofijo, ki jo nenehno nadgrajujemo. Mislim, da je prav ta filozofija ena glavnih razlik. A vsaka praksa ima svojo smer – če ta ljudem pomaga in jim daje občutek varnosti, potem je prava.
Kako bi opisal manualno terapijo osebi, ki o tem še ni slišala?
Manualna terapija je vsaka terapija, ki jo terapevt izvaja z rokami. Tudi masaža, če je terapevtsko ciljno usmerjena, spada sem. Med najbolj znanimi metodami je zagotovo kiropraktika.
Lahko opišem predvsem svojo izvedbo manualne terapije. Temelj je zavesten dotik terapevta na določenem predelu telesa z namenom izboljšanja funkcije, zmanjšanja bolečine ali povečanja učinkovitosti določenega segmenta. Vendar – telo ni kos lesa. Če manipulacija ni sprejeta, je ne vsiljujem. Delam tja, kamor mi telo pusti, niti milimeter dlje. To zahteva veliko natančnosti, potrpežljivosti in prave mere pritiska – brez povzročanja nepotrebne bolečine. Če sprožim bolečinski odziv, telo vstopi v stres, kar je nasprotje terapevtskemu cilju.
Če bi moral fizioterapijo opisati v enem stavku, kaj bi rekel?
Fizioterapija je – od ljudi za ljudi.
S katerimi miti se najpogosteje srečuješ?
Tukaj jih je kar nekaj:
- »Bolečina je vedno posledica poškodbe tkiva.« (Pa stisni se za uho – boli? Je poškodovano?)
- »Bolečino v križu imamo v družini.« (Bolj verjetno gre za podoben življenjski slog in prepričanja.)
- »Hrbtenice ne smem rotirati, da mi disk ne skoči ven.« (Kam točno pa naj bi skočil?)
- »Disk mi je skočil ven.« (Si ga našel na tleh?)
- »Bolečina v križu bo trajala do konca življenja.« (Če v to verjameš, potem verjetno bo.)
- »Imam obrabo kolena, a me boli samo včasih.« (Kje pa je obraba v torek in četrtek, ko te ni bolelo?)
Komentarji so namenjeni kot rahlo komična refleksija, a z resnim ozadjem – kako govorimo o težavah, vpliva na naše dojemanje bolečine in strategije za reševanje.
Zakaj ti je pomembna individualna obravnava?
Verjamem, da je terapevt slikar in pacient slika. Če sliko slika pet različnih slikarjev, bo zmedena in brez jasnega izraza. V terapiji je pomembna kontinuiteta. Vsak pristop mora imeti rep in glavo.
Ko vidim, da terapija ne teče v pravo smer, poiščem mnenje drugega terapevta ali predam obravnavo – takrat se umaknem. Moja naloga je opravljena.
Kako izgleda prvi obisk v tvoji praksi?
Zelo različno. Prvi stik je odvisen od tega, kaj klient prinese s seboj. Najraje imam stranke, ki se komaj usedejo, pa že potegnejo ven mapico – jaz temu rečem “sindrom debele mape”. Povedo že stokrat povedano zgodbo, jaz jih poslušam, nato pa jih vprašam kaj čisto banalnega: »Kako pa ste sicer? Ste danes zalili vrt? Peljali psa na sprehod?«
Moj pristop je precej nekonvencionalen. Ljudje pričakujejo, da jih bom pogledal, jih poslal na mizo in naredil manipulacijo. Včasih se prvih 45 minut samo pogovarjam. Drugič opravim le kratek pogovor in nato preidem na manualno terapijo.
Kakšen je tvoj pogled na telo kot celoto? Si celosten terapevt?
Težko rečem, da sem celosten. Nihče ni, ker vedno gledamo skozi neko prizmo in imamo svoje omejitve. Holistična obravnava je ideal – nedosegljiv, a nujen kot vodilo. Bolj, kot se poglabljaš, bolj se ti širi zavedanje in tako lahko zajameš več.
Kako izbiraš metodo dela? Kako prilagodiš terapijo glede na specifične potrebe posameznika?
Na nekaterih področjih je pristop dokaj jasen – npr. pri zvinu gležnja, pooperativni rehabilitaciji kolena ali poškodbah zapestja. Tam je nekaj “odtenkov sive”, ampak v osnovi vem, kaj bom naredil.
Ko pa pride klient s kroničnim problemom, pa sta intuicija in opazovanje ključna. Opazujem, kaj je klient prinesel s sabo – kako razume svoje stanje, kaj ga je pripeljalo do mene, kaj ga bremeni – in šele nato se odločim, kako bom deloval.
Se klienti zavedajo pomembnosti tvojega pristopa, ali jih tvoj način včasih preseneti?
Velikokrat so presenečeni – včasih pozitivno, včasih negativno. Imam veliko strank, ki cenijo moj pristop in se redno vračajo. So pa tudi taki, ki me vidijo kot izvajalca storitve – kot da bi šli na servis. Prišli so po rešitev, jo dobili, in to je to. Ne zanima jih proces, filozofija ali trud v ozadju.
Kako vidiš razumevanje fizioterapije in manualne terapije med ljudmi?
Ljudje pogosto mislijo, da manualna terapija pomeni pokanje hrbtenice, fizioterapija pa da vključuje pritiskanje na trigger točke, ultrazvok, udarne valove in vaje “3×15”, ki jih itak nihče ne naredi.
To so zgodbe, ki jih slišim na terapijah, piknikih in rojstnih dnevih. Ali to res počne večina? Ne vem. Vem pa, da tak pogled pogosto zmanjšuje resnično vrednost fizioterapije.
Zakaj ljudje pogosto pridejo na terapijo šele, ko je težava že resna?
Zaradi drugačne hierarhije vrednot. Slovenski 30- ali 40-letnik običajno hkrati vodi kariero, skrbi za otroke, gradi hišo, kupi vikend in ob tem še pomaga lokalnemu društvu. Telo in počutje sta šele na devetem mestu.
Preventiva in uravnotežen življenjski slog nista prioriteta – dokler ne pride do večjih težav. Na srečo opažam pozitivne spremembe: rekreativno kolesarjenje in obiskovanje fitnesa postajata vedno bolj razširjena, čeprav še nista dosegla večinske navade v populaciji.
Kako prepoznamo, kdaj je pravi čas za obisk fizioterapevta?
Ko te nekaj dlje časa boli in te ovira pri vsakdanjih nalogah – je čas za obisk. Pri kroničnih težavah pa mora človek tudi sam prevzeti nekaj odgovornosti: bodisi v smeri gibanja, počitka ali skrbi za duševno zdravje.
Akutne bolečine običajno ljudi hitro pripeljejo do terapevta ali zdravnika. Žal pa marsikdo ostane pri protibolečinskih zdravilih – kar je le obliž na rano, ne rešitev.
Kako vidiš vlogo preventive v fizioterapiji?
Prepričan sem, da bi morala biti preventiva – ozaveščanje in usmerjanje ljudi h kvalitetnemu življenju – srce fizioterapije. Ne govorim v imenu stroke, to je moje osebno stališče. Verjamem, da bi morali fizioterapevti postati tudi trenerji oziroma »life coachi« za zdrav življenjski slog – in ob tem, ko je treba, pomagati s strokovnim znanjem in terapijo.
Glede poškodb: vsake poškodbe ne moremo preprečiti. Če greš igrat odbojko, se ti gleženj lahko zvije. Lahko pa z dobro pripravo, gibanjem in osveščenostjo močno zmanjšamo vsakodnevne bolečine – predvsem v vratu, med lopaticami in v ledvenem delu.
Pomembna je tudi preventiva pred »bolečino«, ne le pred poškodbami. In razumevanje, kaj bolečina sploh je, kako nastane in kako jo interpretirati glede na posameznikovo ozadje.
V zadnjem času je vse večji poudarek na duševnem zdravju. Kako se fizioterapija vključuje v to področje?
To je zelo odvisno od terapevta. Sam ne verjamem v generične nasvete tipa: »gospa Majda, križ vas boli, ker ste v stresu, dajte dihati in mislite na nekaj lepega.«
Moj pristop temelji na pogovoru. Poskušam razumeti, iz kakšnega okolja oseba prihaja, kakšne vrednote ima, kakšna so njena prepričanja o zdravju. Na podlagi tega svetujem
Razlikujem med eksistencialnim in akutnim stresom (psihologi, popravite me, če se motim). Eksistencialni stres – zaradi odnosov, financ, bolezni – presega moje kompetence. V takem primeru svetujem strokovno pomoč.
Akutni stres, ki sproži akcijo, pa pozdravljam. Tega poskušam normalizirati – da ga ljudje ne dojemajo kot grožnjo. Pogosto se opiram tudi na stoično filozofijo – včasih kaj preberemo skupaj in komentiramo. Upam, da to ljudem vsaj malo pomaga.
V tvoji praksi ponujaš tudi promocijo zdravja za podjetja. Kakšne so najpogostejše težave zaposlenih?
V proizvodnih podjetjih je velik problem absentizem zaradi bolniških staležev. V storitvenih podjetjih gre pogosto za bolečine v vratu in hrbtenici, čeprav tam absentizem ni tako izrazit.
Način reševanja težav je odvisen od podjetja. Težko je, denimo, v tovarni kovinskih izdelkov promovirati meditacijo in jogo – ne bo šlo. Najbolj učinkovita metoda se mi zdi individualni pogovor in razlaga izvidov s konkretnimi nasveti za posameznega delavca.
Skupinska predavanja pogosto niso dovolj učinkovita – vsaj pri tem tipu težav.
Za konec še bolj osebno: kaj te vsak dan znova motivira pri delu z ljudmi? Kje najdeš energijo?
Tudi sam se včasih vprašam, od kod energija. Rad bi rekel, da zato, ker rad pomagam ljudem – in to je zagotovo velik del. A verjetno obstajajo tudi globlji razlogi, ki jih še nisem ozavestil, ali jih mogoče niti nisem pripravljen deliti.
Kontak
Blaž Kopič
https://vertebrae.si
Hvala, Blaž, za iskren in poglobljen intervju – in za delo, ki ga opravljaš s srcem in mislijo na človeka kot celoto. Želim ti veliko jasnine, notranjega miru in nežnosti – tako v delu kot v življenju.
Maja B.