Jasmina Čavužić je psihoterapevtka, coachinja in socialna delavka z več kot 25-letnimi izkušnjami na področju duševnega zdravja, osebnostne rasti in odnosov. V svojem delu se srečuje z ljudmi, ki so se znašli na prelomnih točkah življenja – ko telo sporoča, da je preveč, odnosi postanejo naporni ali pa se notranji stik s seboj izgubi.
Pri svojem strokovnem delu združuje psihoterapijo, coaching in mediacijo ter posebno pozornost namenja postavljanju zdravih meja, obvladovanju stresa in ponovni vzpostavitvi notranjega ravnovesja. Njeno delo temelji na ustvarjanju varnega prostora, kjer lahko posameznik brez pritiska raziskuje sebe, svoje potrebe in odnose.
V današnjem intervjuju Jasmina Čavužić govori o tem, zakaj spremembe ne zahtevajo trdote, temveč nežni pogum, kako se izguba stika s seboj pogosto pokaže skozi telo in odnose ter zakaj je skrb zase temelj kakovostnega življenja. Iskreno odpira teme, s katerimi se srečuje pri svojem delu, in ponuja razmislek o tem, kako lahko živimo bolj zavestno, uravnoteženo in v skladu s sabo.
Jasmina, živjo. Kaj te v življenju navdihuje in prinaša največ radosti?
Navdihujejo me trenutki, ko se življenje upočasni. Ko ne živim več samo “v glavi”, ampak sem v telesu. Ko se zavem, da sem tukaj – v tem dnevu, v tem prostoru, v tem dihu. To so trenutki samozavedanja, ampak ne kot beseda, temveč kot izkušnja: »Aha… tu sem. Živa sem. Zmorem.«
Včasih je to nekaj čisto drobnega: vonj kave, sprehod v naravi, pogled na drevesa, ki stojijo pokončno tudi takrat, ko je veter. Tišina, v kateri ne potrebujem odgovora. In tudi odnosi – iskren pogovor, kjer ni mask, kjer lahko rečeš: »Danes mi ni lahko.« in te nekdo ne popravi, ampak ostane.
Zelo me nagovarja misel, ki jo pripisujejo Konfuciju: »Vsi imamo dve življenji. Drugo se začne, ko spoznamo, da imamo samo eno.« (centersamozavedanja.si)
Ta stavek me vedno znova prizemlji. Ker res je: življenje se ne začne “potem”, ko bo manj obveznosti, manj tesnobe, več časa. Življenje je zdaj. In radost pride, ko si to dovolim začutiti – ne samo razumeti.
Kdo si in kaj počneš v vsakdanjem življenju?
Če odgovorim iz prostora biti, potem sem najprej ženska, ki se uči ostajati zvesta sebi. Ki se uči poslušati svoje telo, čustva in meje. Dolga leta sem živela bolj v vlogah – odgovorna, močna, zanesljiva – a znotraj sem se pogosto oddaljila od tega, kar sem resnično čutila. Danes mi je bližje vprašanje: Kako sem? Kaj potrebujem? Kaj je zame res?
Tu mi je zelo blizu Frommova razlika med imeti in biti. Ne kot filozofija, ampak kot notranji preobrat. Imeti kontrolo, odgovore, red. Biti pa pomeni biti prisotna, človeška, včasih ranljiva, včasih močna – in predvsem resnična. Ko sem se začela premikati iz “moram” v “smem”, se je začelo krepiti moje samozavedanje.
V vsakdanjem življenju delam kot psihoterapevtka, coachinja in socialna delavka. Delam individualno, s pari in družinami, tudi online, in delujem na različnih lokacijah (Celje, Žalec, Šentjur). (centersamozavedanja.si)
Ampak moje delo ni moj “jaz”. Je način, kako živim vrednote, ki so mi pomembne: varen odnos, prisotnost, spoštovanje človekove zgodbe in nežni pogum – tisti pogum, ki ni nastop, ampak odločitev, da se vrneš k sebi.
Če se ob tem ujameš, da tudi ti večino časa deluješ, skrbiš, držiš stvari skupaj, hkrati pa ne veš več, kaj ti zares čutiš in potrebuješ – to ni “nekaj je narobe z menoj”. To je pogosto znak, da si predolgo živel/a v načinu preživetja. In dobra novica je: samozavedanje se vadi. Ne na silo, ampak počasi – tako, da se življenje začne vračati nazaj vate.
Kaj te je pripeljalo k psihoterapiji in kaj ti pomeni delo s posamezniki, pari in družinami?
K psihoterapiji me ni pripeljala samo stroka, ampak življenje. Moje lastne izkušnje, obdobja, ko sem izgubila stik s sabo, ko je bilo preveč – in ko sem se morala naučiti nekaj, česar nas nihče ne uči dovolj: kako biti s sabo, ko je težko. Kako ostati v telesu, ko bi najraje pobegnil v glavo. Kako zdržati čustvo, namesto da ga takoj racionaliziraš.
Delo s posamezniki mi pomeni poglabljanje – to je prostor, kjer se človek začne slišati. Delo s pari in družinami pa mi pokaže, kako močno smo v resnici “narejeni” za odnos. Ogromno tesnobe in notranjega nemira se rodi iz tega, da v odnosih ne znamo povedati, kaj res čutimo, ali pa nas je strah postaviti mejo, ker mislimo, da bomo izgubili ljubezen.
Najbolj dragoceni trenutki so tisti, ko se človek ustavi in reče: »Aha… zdaj vidim.« Ko se nekaj v njem zloži – ne kot teorija, ampak kot notranji uvid. In to je zame vedno znova čudež: da se človek lahko spremeni, ko je dovolj varno, da si končno dovoli resnico.
V terapijo ljudje pogosto pridejo takrat, ko ne zmorejo več “nositi sebe” sami: ko se tesnoba/anksioznost začne kazati v telesu, ko se odnosi zapletajo, ko spanec postane naporen ali ko imajo občutek, da so izgubili notranjo smer. In ravno tam se začne dogajati nekaj pomembnega: stik s sabo – tukaj in zdaj.
Kaj vse združuješ pri svojem delu in kako bi opisala svojo filozofijo dela?
Pri svojem delu združujem psihoterapijo (psihodinamsko podlago), coaching in mediacijo – ampak bistvo je vedno isto: samozavedanje in odnos. Da človek začne prepoznavati, kaj se dogaja v njem: v mislih, v čustvih, v telesu in v odnosih. Ker dokler tega ne zaznamo, nas življenje vodi avtomatsko.
Moja filozofija je preprosta: človeka ne popravljamo. Človeka spremljamo, da se ponovno poveže s sabo. Ko se poveča samozavedanje, se zelo pogosto začnejo spremembe dogajati tudi na področjih, zaradi katerih ljudje pridejo: tesnoba, anksioznost, nespečnost, napetost v telesu, občutek, da so izgubili tla pod nogami. (centersamozavedanja.si)
Veliko delam s tem, kar je tukaj in zdaj. Kaj se dogaja v tem trenutku v tebi, ko govoriš? Kje v telesu to čutiš? Kaj bi se zgodilo, če bi si dovolila samo še en izdih? Ker tesnoba pogosto živi v prihodnosti, v “kaj če”, v scenarijih. Samozavedanje pa te vrne domov – v sedanjost.
Si ženska, ki je tudi sama mnogokrat izgubila stik s sabo. Kako si to obdobje doživela?
To je bil čas, ko sem bila zelo funkcionalna, zanesljiva, močna navzven – znotraj pa utrujena. Veliko sem razmišljala, malo pa čutila. In to je pomembna razlika: lahko si zelo “pametna” o svojih problemih, pa si še vedno daleč od sebe. Jaz sem to poznala.
V takih obdobjih sem živela bolj iz “moram” kot iz “čutim”. In ko dolgo časa živiš tako, telo začne govoriti. Meni je življenje pokazalo, da notranjega stika ne moreš preskočiti. Lahko ga odlašaš, lahko ga zakriješ z delom, skrbjo za druge, obveznostmi – ampak prej ali slej pride trenutek, ko te nekaj v tebi ustavi.
Danes se na ta obdobja ne oziram s sramom, ampak s spoštovanjem. Ker so me naučila, da se človek ne izgubi zato, ker je “šibek”, ampak zato, ker je predolgo nosil preveč. In prav zato danes tako močno verjamem v varen prostor – ker sem tudi sama izkusila, kaj pomeni, ko ti ni treba biti sam.
Kaj pomeni izgubiti stik s sabo in kako to vpliva na življenje?
Izgubiti stik s sabo pomeni, da ne slišimo več svojih notranjih signalov. Da ne prepoznamo več, kdaj smo utrujeni, kdaj smo preplavljeni, kdaj smo žalostni, kdaj smo jezni – in predvsem, kaj zares potrebujemo. Takrat pogosto živimo “od zunaj navznoter”: po pričakovanjih, po vlogah, po tem, kaj je prav.
In tu se zelo pogosto začne tesnoba. Ker ko nisem v stiku s sabo, nisem v trenutku tukaj in zdaj. Sem v glavi. V premlevanju. V prihodnosti. V scenarijih. V “kaj če”. Anksioznost je velikokrat znak, da smo izgubili notranjo stabilnost – da smo odrezani od lastnih korenin.
Zato na svoji strani delim zgodbo o drevesu. Ker se mi zdi, da nas drevo uči nekaj, kar mi pozabljamo: kako biti ukoreninjen in hkrati rasti. V zgodbi pride deklica do mogočnega drevesa in ga vpraša, kako to, da je tako močno, ko je nje pogosto strah. Drevo ji pove, da ima šest skrivnosti – in vsaka je del notranje moči. (centersamozavedanja.si)
-
Korenine so samozavedanje: poznam svojo zgodbo, vem, kaj mi je pomembno.
-
Deblo je samopodoba: ne primerjam se, stojim kot jaz.
-
Veje so samozaupanje: zdržim veter; tudi če se kaj zlomi, zraste novo.
-
Skorja so meje: varujejo moje jedro; znam se umakniti nežno, a odločno.
-
Listi so skrb zase: če jih zanemarim, ovenijo – zato poslušam, kaj potrebujem.
-
In sok je povezanost: z zemljo, nebom, drugimi – ker nihče ne raste sam. (centersamozavedanja.si)
Ko človek to bere, pogosto reče: »To sem jaz… jaz sem brez korenin.« In že to spoznanje je prvi korak nazaj k sebi.
Ko ljudje berejo zgodbo o drevesu, se pogosto ustavijo pri enem stavku: »Prva skrivnost – moje korenine so moje samozavedanje.« In potem pride zelo človeško vprašanje: “Kaj pa moje korenine? Kje sem jaz? Kdo sem jaz?” To je trenutek, ko se začne resnična sprememba – ne, ker bi imeli vse odgovore, ampak ker si prvič dovolimo priznati, da si želimo nazaj k sebi.
Kakšni so prvi znaki, da se stik s sabo izgublja?
Prvi znaki so pogosto tihi, zato jih spregledamo. Recimo: utrujenost, ki ne mine. Razdražljivost. Težko se umiriš. Imaš občutek, da si ves čas “na preži”. Zvečer si izčrpana, ko pa pride noč, telo ne zna ugasniti – in začne se anksioznost, premlevanje, nespečnost.
Zelo tipično je tudi to, da človek ne zna več odgovoriti na vprašanje: Kaj čutim?
Ve, kaj misli. Ve, kaj bi moral. Ampak čustva so nekje odrezana. Takrat se pogosto pojavi občutek praznine ali pa notranji nemir brez jasnega razloga.
Ena izmed klientk je to opisala zelo človeško: pred terapijo sploh ni razmišljala o svojih pravih občutkih, ampak je “neprestano premlevala ene in iste stvari”. Danes se zna ustaviti, zadihati in poslušati sebe – in to je v resnici velik znak, da se stik vrača.
Na primer: čez dan še nekako greš, zvečer pa padeš. Ko se končno ustaviš, začne glava delati “v treh izmenah”: kaj si rekla, kaj si pozabila, kaj bo jutri, kaj če se zgodi to ali ono… Telo je utrujeno, a živčni sistem je še vedno v alarmu. To je eden najbolj tipičnih obrazov anksioznosti – in hkrati eden najbolj jasnih znakov, da stik s sabo kliče po tvoji pozornosti.
Kako se tega zavemo in kdaj je pravi trenutek, da začnemo nazaj vzpostavljati stik s sabo?
Pravi trenutek ni, ko bo življenje “idealno”. Ker to je pogosto past: čakamo, da bo manj obveznosti, manj stresa, bolj mirno obdobje… in to obdobje ne pride. Pravi trenutek je, ko v sebi zaslišiš: »Ne morem več tako.« Ali pa: »Nisem več jaz.«
Zavemo se, ko si dovolimo ustaviti. Ko namesto vprašanja »Kaj moram narediti?« postavimo vprašanje »Kaj se dogaja v meni?« To je začetek samozavedanja. Ne kot intelektualna vaja, ampak kot notranja iskrenost.
Včasih je pravi trenutek tudi takrat, ko opaziš, da te tesnoba vodi. Da si vedno bolj v kontroli, vedno manj v stiku. In ko si priznaš: »Sama ne zmorem več.« To ni poraz. To je zrelost.
Kako pri tem pomagaš drugim, kakšne metode ali pristope uporabljaš?
Najprej pomagam z varnostjo. Ker brez občutka varnosti se človek ne more odpreti – še posebej, če je že dolgo v načinu preživetja. Ena izmed klientk je zapisala, da ji je pri terapiji všeč, ker čuti varen prostor, kjer lahko pride do lastnih spoznanj in odgovorov, ter da po vsaki terapiji čuti “lahkotnost, večji notranji mir in občutek, da je bližje sebi”. (centersamozavedanja.si)
V praksi to pomeni, da ne silim v rešitve. Najprej skupaj ustvariva stik. Potem pa počasi raziskujeva:
-
kaj se ti dogaja v telesu,
-
kje se ti napetost nabira,
-
kateri vzorci se ponavljajo v odnosih,
-
kje se izgubiš v ugajanju,
-
in kje bi bile ljubeče meje tista “skorja”, ki varuje tvoje jedro.
Uporabljam pogovor, psihodinamsko razumevanje, refleksijo, vaje za stik s telesom, dihanje, včasih čisto konkretne komunikacijske strukture (kako reči “ne”, kako postaviti mejo brez razlage, kako povedati potrebo brez obtoževanja). Pri parih in družinah pogosto delamo tudi z načinom poslušanja – ker se ogromno bolečine zgodi zato, ker se ne slišimo.
In zelo pomemben del je tudi podpora med procesom. Ena izmed klientk je napisala, da ji je “najbolj dragocena neprestana podpora od Jasmine” in da ve, da se lahko obrne name, ko bo to potrebovala.
To je zame bistvo: da človek ne gre skozi spremembo sam.
Ena izmed klientk je zelo lepo opisala: »Pri terapiji mi je všeč, ker čutim, da sem v varnem prostoru, kjer lahko pridem do lastnih spoznanj in odgovorov… Po vsaki terapiji – takojšnja lahkotnost, večji notranji mir in občutek, da sem bližje sebi… Vidim, kako odpade staro razmišljanje, ki mi ne služi več, in počutim se lažje, srečnejše, bolj živo.«
Druga klientka je to povedala čisto po domače in zato še bolj zadane bistvo:
»Odkar sem redno začela hoditi na terapije, bolj jasno vidim situacije, v katerih pristanem… pred terapijo sploh nisem razmišljala o svojih pravih občutkih, ampak sem neprestano premlevala ene in iste stvari. Sedaj se znam ustaviti, ko mi je hudo, zadihati in poslušati sebe. Najbolj dragocena pa je neprestana podpora od Jasmine, na katero vem, da se lahko obrnem vedno, ko bom to potrebovala.«
Točno to je zame bistvo procesa: da človek ne ostane sam s svojim notranjim kaosom – ampak začne graditi notranje oporne točke, korak za korakom.
Kako vsakodnevno lahko prakticiramo sočutje do sebe in spustimo kontrolo, da se ponovno povežemo s sabo?
Najprej tako, da nehamo živeti z idejo, da moramo biti ves čas “ok”. Sočutje do sebe pomeni, da si dovolim čutiti. Da si priznam: »Težko mi je.« in da se ne kaznujem zaradi tega.
Kontrola je pogosto poskus, da bi se zaščitili pred strahom. Anksioznost te sili v nadzor: nad telesom, nad drugimi, nad prihodnostjo. In sočutje je ravno obratno: je dovoljenje, da ni treba vsega držati. Da lahko za trenutek spustim ramena. Da lahko izdihnem. Da se lahko vprašam: Kaj bi mi danes pomagalo – res?
Praktično?
-
Včasih je to 3 minute počasnega dihanja in roka na prsih.
-
Včasih je to sprehod brez telefona.
-
Včasih je to “ne” nekomu, ki bi ti vzel zadnjo kapljico energije.
-
In včasih je to resna odločitev: ok, potrebujem podporo – ne bom več sama.
Ko začnemo redno vaditi “tukaj in zdaj”, se telo začne učiti varnosti. In ko se telo uči varnosti, se tesnoba pogosto zmanjša.
Če želi kdo čisto konkreten prvi korak: ustavi se za 20 sekund in si postavi tri vprašanja:
»Kaj se dogaja v mojem telesu? Kaj zdaj čutim? Kaj zdaj potrebujem?«
Ne rešuj ničesar. Samo opazuj. To je osnovna vaja samozavedanja – in presenetljivo učinkovita pri tesnobi, ker telo počasi dobi sporočilo: »Varn(a) sem. Tukaj sem. Tukaj in zdaj.«
Kako vemo, da smo znova vzpostavili stik s sabo? Kateri občutki ali znaki nas opozorijo, da smo prisotni in povezani s sabo?
To je eno najlepših vprašanj, ker odgovor ni “popolno življenje”. Znak stika s sabo ni, da nikoli nimaš slabega dne. Znak je, da se znaš vrniti k sebi, ko te odnese.
Ljudje pogosto opazijo:
-
da hitreje prepoznajo, kdaj so preobremenjeni,
-
da lažje postavijo mejo,
-
da se manj lovijo v premlevanju,
-
da se tesnoba še pojavi, ampak jih ne vodi več,
-
da imajo več notranje jasnosti.
In potem pridejo tisti “mikro” znaki: po pogovoru ali terapiji se pojavi lahkotnost, mir, občutek: »Aha, spet sem jaz.«
To je to, kar je klientka opisala: “takojšnja lahkotnost, večji notranji mir in občutek, da sem bližje sebi.” (centersamozavedanja.si)
Če se vrnem k drevesu: stik s sabo je kot ukoreninjenost. Lahko pride veter, ampak ti veš, kje si. In prav ta notranji občutek “tukaj sem” je tisto, kar ljudje iščejo.
Organiziraš tudi različne delavnice. Mi lahko prosim poveš, katere vodiš, kako potekajo in komu so namenjene?
Vodim delavnice in srečanja na temo:
-
postavljanja (ljubečih) mej,
-
samozavedanja in stika s telesom,
-
čustvene regulacije,
-
obvladovanja stresa, tesnobe in anksioznosti,
-
ter tem, povezanih s spanjem in notranjim umirjanjem.
Mi zaupaš, kako potekajo delavnice?
Ne kot suho predavanje. Veliko mi pomeni, da ljudje ne odnesejo samo informacij, ampak tudi izkušnjo: »Aha, jaz to lahko čutim. Jaz to lahko vadim.«
Zato so delavnice pogosto razgibane: pogovor, refleksija, vodene vaje, konkretni primeri, prostor za vprašanja. Na tvoji strani je lepo zajeto, kako so udeleženke doživele ta “razgibanost”, konkretne primere in hkrati prostor, da same reflektirajo in rekonstruirajo stare vzorce. (centersamozavedanja.si)
Komu vse so namenjene delavnice?
Ljudem, ki čutijo, da živijo prehitro, preveč za druge, premalo zase. Ki se izgubljajo v ugajanju, v vlogah, v kontroli. In ki si želijo več stika s sabo – bolj prizemljeno, bolj resnično.
Delavnice so še posebej dragocene za ljudi, ki si želijo “najprej začutiti”, kako delam, preden se odločijo za individualni proces. In za tiste, ki jih tesnoba ali stres izolirata, je skupina pogosto prvi varen korak nazaj v stik – s sabo in z drugimi.
Zakaj so skupinske psihoterapije in delavnice tako dragocen prostor za osebno rast in povezovanje z drugimi?
Ker skupina prinese nekaj, česar v individualnem procesu ne dobiš na isti način: nisem sama.
In ta stavek je za tesnobo in sram pogosto zdravilen. V skupini vidiš, da tvoji občutki niso “čudni”. Da se tudi drugi bojijo, tudi drugi se izgubljajo, tudi drugi se učijo postavljati meje.
Skupina je ogledalo in podpora hkrati. V njej se učimo odnosa – varnega odnosa. Učimo se govoriti. Učimo se poslušati. Učimo se biti prisotni. In ko je prostor dobro voden, se zgodi nekaj posebnega: ljudje začnejo drug drugega opogumljati v tistem, česar sami pri sebi še ne zmorejo.
Zame je skupina kot gozd: drevesa stojijo vsako zase, a so povezana. Tudi v zgodbi o drevesu je ta ideja močna – da se drevesa “pogovarjajo skozi korenine”. (centersamozavedanja.si)
To je metafora, ki jo v skupinah res pogosto doživimo: nisi sama, tudi če si dolgo mislila, da si.
Katere tehnike, prakse, vaje ali rituale vključuješ, da pomagaš ljudem obvladovati stres, anksioznost ali izboljšati spanec?
Najprej: vedno iščem tisto, kar je človeku izvedljivo. Ne zanima me idealna rutina, zanima me resnično življenje. Če je nekdo v tesnobi, mu ne bom dala desetih nalog – najprej mu pomagam najti eno stvar, ki ga vrača v telo.
Pogosto uporabljam:
-
dihalne vaje (ne kot “new age”, ampak kot fiziološko umirjanje živčnega sistema),
-
telesno zaznavanje (kje je napetost, kaj se dogaja v prsih, trebuhu, čeljusti),
-
mikro-rituale za “tukaj in zdaj” (npr. 5 čutov: kaj vidim/slišim/čutim),
-
vizualizacije (varno mesto, notranja stabilnost),
-
in pri spanju veliko delamo z razumevanjem, kaj se dogaja zvečer: zakaj se telo upira počitku, kje je preveč kontrole, kje je preveč naloženih občutkov.
Pri nekaterih je ključ tudi v mejah: človek se ne more umiriti, če čez dan nima nobene meje in zvečer “pade dol”. Zato tesnoba in nespečnost pogosto nista samo nočni problem – sta dnevni način življenja.
Kaj je tisti osebni nasvet ali spoznanje, ki bi ga želela deliti z ljudmi, ki si želijo živeti bolj pristno in samozavestno življenje?
Da življenje ni vaja. In da ni treba čakati, da tesnoba izgine, da bomo začeli živeti. Velikokrat čakamo: “ko bom bolj mirna, bom…” – ampak ravno to je past. Najprej se moramo začeti vračati k sebi, da se mir sploh lahko pojavi.
Če bi dala eno res čisto preprosto usmeritev, bi bila:
vadite samozavedanje v majhnih trenutkih.
Ne na silo. Ne popolno. Samo toliko, da se večkrat na dan vprašate: Kako sem? Kaj čutim? Kaj potrebujem? In potem si vsaj enkrat na dan odgovorite z dejanjem, ne samo z mislijo.
In prav tam se začne tisto, kar rada imenujem: Zaživi najboljšo verzijo sebe. (centersamozavedanja.si)
Ne kot ideal. Ne kot popolnost. Ampak kot proces – kot nežni pogum, da si prisotna. Tukaj. Zdaj. V svoji resnici. In da si dovoliš podporo, ko je pretežko.
Če si se v katerem delu prepoznal/a – v premlevanju, v občutku notranje napetosti, v tesnobi, v izgubi stika s sabo ali v tem, da si preprosto utrujen/a od tega, da moraš biti ves čas “močn/a” – potem ti želim reči: ni potrebe, da si sam/a.
Lahko začneš čisto preprosto: rezerviraš termin in narediva prvi korak. Delam v Celju, Žalcu in Šentjurju ter tudi online.
Pokličeš me lahko na +386 41 372 076 ali mi pišeš na info@postavi-meje.si.
In ja – če si želiš, da ti je lažje v telesu, v odnosih in v življenju: tukaj sem.
Jasmina, hvala za tvoj čas, iskrenost in energijo, ki si jo delila z nami. Želim ti vse dobro in uspešno na tvoji poslovni in osebni poti.
Maja B.♥