Pozdravljena, Petra. Hvala, ker si si vzela čas za intervju. Za začetek mi lahko poveš nekaj več o svoji osebni poti in tem, kaj te je navdihnilo, da si se odločila za delo na področju osebne rasti in razvoja?
To področje me je od nekdaj privlačilo, predvsem zato, ker sem ob spopadanju s številnimi težkimi okoliščinami že zelo zgodaj v življenju ugotovila, da se vedno lahko odločiš: ali si žrtev ali pa nisi. Jaz sem se odločila, da nisem. Toksični odnosi, nasilje, bolezni – na vsaki točki posebej sem se nekako izvlekla ravno s to naravnanostjo. Nisem se preveč sekirala, ko me je kdo označil za »neozdravljivo naivno« ali da so mi vedno nekako očitali, da se preveč smejim. Včasih sem si samo mislila svoje, drugič sem pa kar zinila: »Ah, če bi vedel, kaj vse sem preživela, bi na ta smeh gledal čisto drugače.« Ali si vedela, da preveč dobre volje med resnimi ljudmi pomeni, da nič ne delaš? 
Pred približno 15 leti sem se začela bolj resno ukvarjati s temi vsebinami, predvsem zato, ker sem iskala poti zase. Hotela sem ven iz občutka teme, ven iz bolezni … in moram priznati, da me je povsem potegnilo vase. Toliko tematik, o katerih se nismo nikjer učili, toliko tehnik, metod, znanja, ki je povsod na voljo, mi pa se mučimo vsak po svoje in odkrivamo toplo vodo – zakaj, če je že toliko raziskanega? Prihod otroka je samo še podžgal moje raziskovanje, ker sem se zavedala, da nočem več vleči starih vzorcev na naslednjo generacijo – trdno sem se odločila, da se z mano ta krog konča. Še vedno uživam v bogastvu informacij, dostopnosti znanj, širini razumevanja: vsakdo lahko najde svojo pot naprej, samo odločiti se mora, da si to želi, in poiskati metodo in način, ki mu najbolj ustrezata. A ni to fantastično?
Želja po lastni poslovni poti na tem področju je v meni spala precej dolgo in kar nekaj časa je trajalo, da sem jo sploh začela resno jemati. Ko pa sem se enkrat uglasila z njo, nisem več mogla ostati v starih okvirih, želja se je spremenila v nujo, in bolj, ko sem poslušala tudi svoje telo, bolj me je to začelo »izdajati« – z boleznimi, migrenami, slabim počutjem … Nisem razumela, zakaj se počutim vedno slabše, če pa sem vedno bolj usklajena s sabo – kako vendar gre to dvoje skupaj?! Kmalu sem ugotovila, zakaj: ko se zares uglasimo sami s sabo, nismo več pripravljeni na stare kompromise. Naša telesa nam ves čas govorijo, samo mi jih premalo poslušamo! In tako se je rodil Atelje novih začetkov. V želji, da bi bil to center dobrega počutja (s poudarkom na »well-being«, ne toliko na »wellness«), kjer združujemo različne metode in tehnike, kjer ni vse popredalčkano v prav in narobe, kjer raziskujemo lastne poti in svoj lastni izraz. Kot v ateljeju, samo da slikamo z občutki, besedami, dejanji, vračamo svobodo in se prepuščamo navdihu.
To zveni zelo zanimivo. V Ateljeju novih začetkov ponujaš številne programe za osebno rast in razvoj. Mi zaupaš, prosim, katere tehnike, metode vse uporabljaš?
Kot sem omenila, se mi zdi najpomembnejše, da se oseba najprej počuti dobro. To pomeni, da se osvobodi občutka utesnjenosti, nemira, utrujenosti, brezvoljnosti, tesnobe, tekme s časom …, da skupaj najdemo tisti zapik, kjer se lahko čas malo ustavi, da telo spet zadiha in se misli umirijo. To je temelj, brez katerega ne moremo začeti in tu res intenzivno pomagajo energijski sprostitveni tretmaji, kot so Accessovi telesni procesi – Barsi, Energijski facelift, Legenda El Dorada, kmalu bo na voljo tudi reiki in še marsikaj. Zato tudi toliko strank začne prav tu: odložiti vse tisto, kar naš um in telo vleče navzdol in otežuje (predvsem na nezavedni ravni), in podariti telesu priložnost, da izstopi iz napetega, preživetvenega načina v svoje mirno, naravno stanje. Ti telesni procesi prejemnika popeljejo v alfa in theta možgansko valovanje, pri katerih dostopamo do informacij nezavednega, zato lahko marsikaj očistimo in sprostimo. Pomembno je, da se ustavi nenehni miselni klepet in se ustvari prostor za mir, ki ga iščemo. Telo vstopi v fazo samozdravljenja, zabeleženih je mnogo pozitivnih učinkov. Poleg tega je izkušnja globoko sproščujoča; kot bi vstopili v meditativno stanje, le da prejemniku za to ni treba ničesar »narediti«, ampak si mora le dovoliti to prejeti – kar je tudi dobrodošla sprememba v miselni naravnanosti, da moramo vse narediti in doseči sami.
Drugo področje dela je povezano z naslednjo fazo našega razvoja: po tem, ko smo se poravnali s sabo in s svojo energijo, kaj lahko storimo v svojem življenju, da bomo prekinili začarani krog, uvedli konkretne spremembe in zares ponotranjili tisto osebo, katera želimo postati? Teh področij se lotevam v obliki individualnega in skupinskega coachinga v živo ali na spletu, delavnic, predavanj, izzivov idr. Tehnike, metode in vsebine so zelo raznolike, saj vsakdo potrebuje orodje, ki mu bo najlažje za uporabo, poistovetiti pa se mora tudi s podajanjem vsebine. Uporabljamo različne tehnike sproščanja in izpuščanja (med najbolj znanimi sta gotovo metoda Sedona in Ho’oponopono), meditacije, aktivacije, kreativno vizualizacijo, tehnike NLP-ja, Silva metodo, čuječnost, energijske tehnike, dotaknemo se tudi področja kvantne fizike … Vsi programi so pripravljeni tako, da sodelujoči čim več odnesejo sproti, da se že med predavanjem ali delavnico naredi tisti »klik«, ki ga potrebujemo za razumevanje, in vedno izhajamo iz konkretnih primerov.
Zelo pa me je pritegnilo tudi področje odnosov na delovnem mestu, saj opažam, da se velikokrat premalo zavedamo, koliko moči imamo v resnici, in da lahko s svojo osebno naravnanostjo in uglašenostjo močno izboljšamo razmere v službi – ne glede na to, kako nevzdržno je videti na prvi pogled. Na delavnicah za zaposlene je poudarek na aktivnem pogovoru, izhajamo iz njihovih konkretnih primerov in skozi prizmo postavljanja svoje notranje moči in zavedanja na prvo mesto iščemo možnosti za izboljšanje klime, opuščanje stresa in več dobre volje. Pogovarjamo se o postavljanju meja, pravi avtoriteti, konfliktnih situacijah, razlikah med vodjo in šefom, komunikaciji, minimalnih standardih, pričakovanjih, motivaciji in o drugih temah, ki so za izbrano skupino aktualne.
Kako se v Ateljeju novih začetkov osredotočaš na individualne potrebe in želje strank?
Antropologinja v meni v vsakem človeku vidi individualno zgodbo. In tudi vsaka skupina razvije svoj značaj, s tem pa za sabo potegne svojo dinamiko, zato niti dve delavnici nista enaki in niti dva tretmaja nista identična, kar se mi zdi fantastično, pa seveda tudi pestro. Pot in izbiro maksimalno prilagodim uporabniku ali skupini. Res pa je, da je za zagotavljanje dobrih rezultatov pomembno že pred začetkom določiti skupni imenovalec obeh strani, mene in sodelujočega. V kolikor bi želel nekdo priti na coaching, ker želi na primer zamenjati službo, obenem pa na noben način ni pripravljen izpustiti vloge žrtve, noče izstopiti iz kroga obtoževanja vseh okoli sebe in se ne želi prepustiti tehnikam za nadaljnje korake, ne bova mogla sodelovati. Povsem drugačna situacija pa je, če oseba želi zamenjati službo, a se ob tem boji, ne ve, kako, se ne čuti dovolj močne, ne verjame vase …, ampak je pripravljena za delo na svojih korakih, se zaveže sebi in svojemu cilju ter želi izstopiti iz vloge žrtve. Potem je to popolnoma druga zgodba in je užitek delati skupaj, opazovati napredek in prejemati tiste navdušene sms-e: »Hej, danes sem naredila ta korak in je super občutek!« To mi pa res vedno ogreje srce
Kaj te najbolj navdihuje in motivira pri delu z ljudmi in njihovim osebnim razvojem?
Najbolj navdihujoče so zagotovo zgodbe o uspehih, o tistih malih in velikih zmagah – ko mi stranke sporočijo, da so uspele v nečem, kar so si že dolgo želele. Ali pa, da se po tretmajih počutijo lahkotnejše, vitalnejše, spočite … da se jim je nenadoma določena situacija popolnoma sestavila, pa je bila toliko časa prej videti nerešljiva … Takšne stvari. Včasih se zalotim, da se sicer povsem zavedam, da vse deluje, a vseeno osupnem ob hitrem rezultatu ali velikih premikih, ki jih ljudje naredijo, pa čeprav se jim morda ob tem šibijo kolena. Vedno me prevzame iskreno veselje. Še vedno pa me najbolj navdihne tisti trenutek, ko se komu zasvetijo oči ob novi energiji, notranji moči, nenadnem zavedanju, da ima izbiro in da je čas za korak naprej. Nikoli se ne bom naveličala novih začetkov, ne glede na to, kako nesmiselno izraz morda komu zveni: »Kaj niso vsi začetki novi?« Ne, zame niso. Nič kolikokrat »začnemo znova«, pa vendar vstopamo v isti krog, v isto tirnico, v iste pogovore in v isto cono udobja.
Kako sama ohranjaš ravnovesje med osebnim in profesionalnim življenjem ter skrbjo za dobro počutje?
No, to pa je dobro vprašanje. Tako zelo bila sem navajena, da je bilo področje, ki je zdaj moja »služba«, pravzaprav moj hobi, s katerim sem zapolnila večino prostih trenutkov ob vseh nemogočih urah, da sem se na neki točki ujela, kako sem ostala brez svoje najljubše prostočasne strasti! Morala sem se pošteno usesti sama s sabo in se temeljito pogovoriti (mimogrede, to res rada počnem in toplo priporočam vsem: odličen ventil in marsikaj zanimivega slišiš!), da je zdaj treba potegniti mejo in da mora biti prosti čas nekaj čisto drugega. Pa ne toliko v smislu dejavnosti (čeprav tudi), ampak v globljem pomenu: ali sem zares prisotna pri drugih opravilih, z družino, s prijatelji … ali pogovor takoj nanese na »službene« teme? Ali dovolim, da me začetne podjetniške skrbi stisnejo v kot ali znam poiskati mir in moč? Na srečo sem že dolga leta sama sebi najbolj zvest poskusni zajec, tako da vedno slej ko prej zaviham rokave in zaženem »projekt« iskanja lastne avtentičnosti – tam se namreč skriva vir energije in vitalnosti, predvsem pa pomirjenosti in navdiha za naprej.
Kaj meniš, da je najpomembnejše pri gradnji dobrega počutja in kako lahko posameznik doseže to stanje?
Mislim, da se ključ skriva v naši povezanosti s svojim telesom. Velikokrat opazim, da se, ko nas preganjajo temne misli, silimo k »pozitivnim mislim«, poskušamo se zamotiti, »misliti na kaj drugega«… In po drugi strani, ko se počutimo slabo, ko nas kaj boli, se zatekamo k odpravljanju fizičnih simptomov bolezni. Na prvi pogled je logično, ampak v resnici vidim bistvo v vzajemni povezanosti obojega: z mislimi ustvarjamo občutke in ti občutki v našem telesu ustvarjajo izkušnje, občutenja, reakcije. Pomislimo, kako se naše telo zakrči, ko od nekoga slišimo besede, ki nas prizadenejo; dovolj je že, da si jih samo v mislih povemo, kajne? In že nas stiska v želodcu, duši v pljučih, utrip se nam poviša, postanemo nemirni … In kako lahko s preprostimi vajami umirimo svoje telo, ko nas prevzame tisti panični občutek, ki ga poznamo pod imenom bori se / beži / zmrzni (fight / flight / freeze) – že samo, če se usedemo, zapremo oči, dlan položimo na čelo, da se kri vrne v prednji del možganov, in nekaj časa počasi globoko dihamo, se bodo naše misli pomirile. Iz reagiranja bomo spet lahko prešli v razmišljanje. Ali pa, če roke navdušeno dvignemo nad sabo v znamenito pozo zmagovalca – zelo hitro bomo začutili, da se počutimo veliko bolj žive.
Bližje kot smo svojemu telesu in bolj, kot mu znamo prisluhniti, bolj uglašeni bomo tudi s svojimi mislimi, in obratno. To je pomemben temelj v gradnji dobrega počutja, seveda pa je pomembno, kako potem nadaljujemo s postavljanjem »hiše«. Tudi s tem delom se veliko ukvarjamo na delavnicah.
Zakaj je dobro počutje ključno za vsa področja v našem življenju?
Ko se počutimo dobro, naša življenjska energija raste, zato lahko sledimo svojim željam, oddajamo drugačno vibracijo in s tem privabljamo drugačne situacije, poravnamo se z drugimi ljudmi … Oseba, ki je ves čas brez energije, lahko uporabi vse tehnike in prebere vse knjige, pa ne bo zmogla premika naprej. Ostaja v istih mislih, kar vzbuja enake (slabe) občutke, kar ustvarja neprijetne izkušnje v telesu, to spet povzroči negativne misli in krog je sklenjen. To velja za vsa področja našega življenja: za odnose v partnerstvu, družini, na delovnem mestu, naš odnos do denarja, svojega telesa (zdravje) in tudi za področje kariere. Pri tem pa je res pomembno, da dobrega počutja ne zamenjujemo s toksično pozitivnostjo: ne gre za to, da smo ves čas ekstatični in navdušeni – dovolj je, če čutimo, da je vredu, da bomo zmogli, da se da. Če smo v stiski in tega ne zmoremo, je dober začetek že to, da dosežemo občutek olajšanja – kot bi odložili breme z ramen, ki smo ga dolgo časa nosili s seboj. Olajšanje je pogosto prvi znak, da smo stopili na začetek nove poti, da smo bližje sebi. Takrat šele lahko začnemo zares poslušati telo, razlikovati med strahom in intuicijo, se učiti novih tehnik in se premikati naprej.
Pa še nekaj je: tisto, čemur namenjamo pozornost, se krepi in raste. Če se osredotočamo na negativne stvari, o njih razpravljamo z drugimi, ves čas razmišljamo o njih itd., bodo napolnile naše življenje in ne bo prostora niti volje za drugačne stvari, na drugi ravni.
Ker ne moremo hkrati misliti na dve stvari, lahko to dobro izkoristimo v svoj prid: izberimo tisto misel, ob kateri se počutimo bolje!
Ali drži, da je dobro počutje veščina, ki se je lahko naučimo vsi?
Ja, absolutno. To velikokrat poudarim, saj imam občutek, da se ljudje še vedno ne zavedajo prav dobro, kolikšno moč imamo pri tem. Vsako naše občutje in počutje je izbira, če se tega zavedamo ali ne. Marsikdo se najprej s tem ne strinja, toda ko ozavestimo delovanje svojih misli in svojega telesa, hitro postane jasno, kako resnično je. Ko se naučimo misel ali občutek ujeti čisto na začetku, ko se komaj pojavi, in se takoj odločiti, ali jo bomo sprejeli ali poslali nazaj in ne bomo več na voljo zanjo, se vse spremeni. Večinoma mislimo, da nas misli in občutki kar preplavijo, da jih moramo sprejeti, tolerirati in čakati, da izzvenijo. Ni nam treba. Seveda je pomembno, da jih prepoznamo, identificiramo, si jih priznamo. Ampak ni nam jih treba ujčkati v nedogled! Razrastejo se, nas povsem prevzamejo in včasih nas potegnejo navzdol, v temno spiralo, iz katere je pot kar dolga. Vsaka misel in vsak občutek, ki ji/mu dovolimo, da ostane, je izbira. Lahko ga/jo izpustimo! In kako vemo, ali nam neka misel »služi«, ali je dobra za nas? Ravno po tem, kakšen občutek vzbudi v nas. Če se ob njej počutimo dobro, nas bo navdihnila, nam dala polet, energijo in moč za premik. Če se počutimo slabo, nas bo potegnila nazaj in navzdol. Dobro počutje je torej tudi odličen pripomoček za filtriranje informacij, ki vstopajo v nas.
Kako svojim klientom na tem področju pomagaš ti?
Gre za proces spoznavanja sebe, svojega telesa, odkrivanje različnih plasti lastnih globin, učenje izpuščanja, osvobajanja, prejemanja in iskanja drugačnega fokusa, kot smo ga morda vajeni. Zakaj negativno velja za bolj realno od pozitivnega? Zakaj verjamemo, da zaradi stresa lahko zbolimo, težko pa sprejmemo, da se z drugačno naravnanostjo lahko tudi zares pozdravimo? S sprostitvenimi tretmaji veliko naredimo na podzavestni ravni in na telesu. Preusmerjanje misli, spremembe vzorcev in navad, prestrukturiranje temeljev (pričakovanja, temeljna prepričanja, minimalni standardi, nalepke, fokus, zavedanje itd.) pa terjajo zavezo samemu sebi in »delo« tudi na zavestni ravni, v vsakdanjem življenju, ko smo sredi vsega dogajanja. Na prvi pogled se vse to sliši kot trdo delo in verjamem, da marsikoga »delo na sebi« zato tudi odvrne. Toda v resnici ne gre za delo, ampak za veliko lahkotnejši proces. Ne grebemo po starih travmah, saj se nočemo spet zakopati vanje, pač pa jih sprejmemo, ozavestimo, izpustimo in se osvobodimo. Izbiramo prijaznost do sebe, lahkotnost, dobro počutje, osredotočamo se na tisto, kar hočemo privabiti v svoje življenje in se ne borimo s tistim, kar poskušamo odpraviti, saj se na ta način samo še bolj krepi. Treniramo »notranje mišice«, smeh, sprejemanje, radost, užitek, odpiranje vsemu, kar je še mogoče. Seveda nas naši stari miselni vzorci in navade poskušajo vrniti na stare tirnice cone udobja in tarnanja, ker se naš ego v tem počuti varnega. Raje ima, da vztrajamo na istem mestu, ki ga že poznamo, tudi če nam je težko, kot pa da se premaknemo v neznano. Naš notranji jaz pa hlepi po rasti, po razvoju, po sledenju navdihu! Zato nas tolikokrat prevzame žalost, ko se odločimo za tisto »pametno in razumno« potezo, ki jo je izboril ego; vemo, da je »tako najbrž bolj prav«, en del nas pa se sesede in tako se počasi v nas naseli občutek ujetosti, brezvoljnosti, utrujenosti. Nismo namreč utrujeni zaradi preobilice dela – nasprotno, če je delo dobro opravljeno, nas še bolj napolni – utrujeni smo, ker počnemo premalo tistega, kar nas v resnici osrečuje.
Kako pomembna pa je vztrajnost in samodisciplina pri doseganju osebnih ciljev?
Vztrajnost je zagotovo na zelo visokem mestu. Vedno se spomnim tiste motivacijske ilustracije kopača pod zemljo, ki izkoplje zelo dolg rov, ko išče zaklad, potem pa na neki točki odneha, ker ga ne najde. Gledalec, ki vidi več kot obupani kopač, pa seveda vidi čudovit diamant, ki se skriva le kakšnih 20 cm naprej od tam, kjer je kopač obupal. Kakšna škoda, pomislimo ob tem, pozabimo pa, kako se sami znajdemo v takšnih okoliščinah. Ko je um čedalje glasnejši, da vse skupaj nima smisla, kako smo vse bolj utrujeni in nemotivirani, ker ne prejmemo nobene potrditve ali nagrade; kako se ves čas sprašujemo, ali bi v tem času lahko nekje druge naredili/zaslužili mnogo več … Tako zelo smo navajeni na potrditve naše okolice, na doseganje takojšnjih in merljivih rezultatov, da v primeru, ko vsega tega ni, zelo hitro izgubimo voljo do nadaljevanja. Ampak ravno tu je magični trenutek: da se zavemo, da ne vidimo celotne slike, da naša tako čislana okolica pravzaprav nima kaj dosti pojma o tem, kakšne velike mejnike v resnici pravkar postavljamo pri sebi, in da smo mi kreatorji svojega življenja, odgovorni do sebe in svoje prihodnosti, šele potem pridejo na vrsto pohvale vseh drugih. Na tej točki po navadi radi vključimo še (samo) disciplino, ki pa ima povsem drugo vibracijo. Ko se poskušamo motivirati ali disciplinirati, to dojemamo kot akcijo od »zunaj« in naše telo se temu ves čas poskuša upirati. Seveda to lahko premagamo in se prisilimo, da nekaj izpeljemo do konca, ampak ima dolgoročno slab učinek. Namesto motivacije in discipline (nadzornika), ki nas potiskata naprej, si izberimo inspiracijo. Ta namreč izhaja iz nas samih. Namesto, da bi nas potiskala, nas vabi, inspirira, privlači k cilju, ki ga želimo doseči. S tem dejanja postajajo del nas in jih ne izvajamo samo zato, da bomo nekaj dosegli (npr. tečemo, da bi shujšali, čeprav se pri tem mučimo), ampak zato, ker to predstavlja del nas (tečemo, ker se ob tem počutimo žive, napolnjene, premagamo stres itd.) Cilj dosežemo takrat, ko se utelesi znotraj nas in ga ni treba več zasledovati.
Kako bi opisala pomen zavedanja, da nismo le žrtve okoliščin, ampak imamo v sebi moč za spremembo?
Trenutek, ko se zavemo, da lahko izbiramo tudi to, da ne bomo več žrtev, je najbolj prelomen na poti k spremembi. Včasih nam dolgo ni jasno in šele ko nam dokončno prekipi, se razjezimo, potegnemo črto in takrat znotraj sebe začutimo jasno védenje, da je dovolj in da tega ne bomo več prenašali (npr. v odnosih, pri prejemanju plačila za določeno delo ipd.) Pri dolgotrajni bolezni ali v čustveno zmanipuliranih odnosih je ta izbira za udeležene po navadi manj vidna, meje niso tako jasne. Pogosto čakamo, da nas zunanje okoliščine prisilijo, da se zares opogumimo za korak iz začaranega kroga. Zakaj? Ker nas »razumni ego« zadržuje v situacijah, ki so nam poznane, čeprav nam morda škodujejo bolj, kot si mislimo. Zavedanje je absolutno temelj, da se odločimo za spremembo, ampak potem moramo to spremembo tudi izpeljati, kar pa je že naslednji korak.
Zakaj meniš, da je pomembno, da se ljudje zavedajo svoje notranje moči?
Prav zato, da lahko izvedemo spremembo ali dosežemo cilj, ki smo si ga zadali. Brez notranje moči, brez življenjske energije, je cilj samo neulovljiva želja, za katero upamo, da se nam bo nekoč izpolnila. Ko v sebi začutimo moč, ki jo črpamo iz svojega jedra in je samoobnovljiva, navdihujoča, žareča, potem se lahko poberemo, si otresemo prah z obleke, popravimo krono in pogledamo, kako bomo lahko ta cilj dosegli. Sicer pa ostajamo pri tleh in s prstom kažemo na druge in se pritožujemo, kako življenje ni fer.
Katere so najpogostejše ovire ali prepreke, s katerimi se ljudje spopadajo pri aktiviranju notranje moči?
Največkrat so to omejujoča prepričanja, ki za sabo potegnejo številne misli in vedenja, ta pa jim pri doseganju ciljev ne služijo. Velikokrat se jih niti ne zavedajo, saj so to zanje temeljne resnice, o katerih se ne sprašujejo. Na primer: dobrega partnerja je težko dobiti; otroci so pač naporni; do denarja je težko priti; vsak začetek je težak; moji starši so imeli to bolezen, zato jo bom imel tudi jaz ipd.
Problem nastane, ker nam retikularni aktivacijski sistem – nevronski sistem v naših možganih, ki poleg drugega tudi zbira in filtrira informacije – kaže točno takšno sliko, kakršno verjamemo, da obstaja. Če ravno kupujemo rumen avto, jih bomo v svoji okolici nenadoma opazili veliko, včasih jih pa sploh nismo opazili. Če si rečemo, da so danes vsi ljudje zoprni, se bodo možgani osredotočili na iskanje dokazov in ves dan bomo srečevali same zoprne ljudi (v resnici bomo srečevali vse, ampak zaradi »navodil« – našega prepričanja – bomo opazili samo zoprne, ostale bodo možgani odfiltrirali).
In ker potem dobimo dokaze za svoje razmišljanje, mislimo, da imamo prav! Pomembno je vedeti, da so prepričanja samo misli, ki smo jih toliko časa ponavljali (ali pa so nam jih drugi), da smo jim začeli verjeti. In ko nečemu začnemo zares verjeti, to dobi zelo veliko moč.
Kakšen vpliv pa ima vloga žrtve na posameznikovo samozavest in sposobnost sprejemanja odločitev?
Ogromno. Če se dojemaš kot žrtev, sam sebe prostovoljno oropaš moči in jo daješ v roke tistemu, ki ga kriviš za vse, kar se ti dogaja. Dokler se vrtiš v krogu obtoževanja, tarnanja, telo neprestano deluje v preživetvenem načinu: v neudobju, zakrčenosti, razbolenosti in utrujenosti, pri kateri počitek ne pomaga. Miselni procesi v možganih ustvarjajo vedno ista občutja, telo pa postopoma postane odvisno od kortizola, ki se ob tem izloča, zato iščemo vedno večjo dramo – da bi dobili še več hormona stresa. V takšnem stanju nimamo moči, naša samozavest je samo navidezna in izhaja iz obrambne drže, ne pa iz pristne poravnanosti s sabo. Naše odločitve so pogojene z reakcijami in občutki, zato so nestabilne in neusklajene z nami. Kaj, če ne bi dali iz rok te moči?
Kako pa se lahko posameznik zavestno prebudi iz avtopilota razmišljanja, najde svojo notranjo moč in začne zavestno ustvarjati svoje življenje?
Vse se začne z zavedanjem: najprej tega, da si popolnoma brez sodbe priznamo, kjer se trenutno nahajamo in kaj vse nam ne ustreza več. Pogosto ljudje ne vedo, kaj bi radi v dosegli ali postali, hitro pa znajo povedati, kaj jim ni všeč – torej si na začetku pomagamo na ta način. Nočem več biti brez denarja – kaj je na drugi strani te »palice«? To, da hočem imeti dovolj denarja. Nočem več živeti v hladnem odnosu, torej hočem imeti topel, ljubeč odnos. Pomembno je, da negativno izkušnjo vzamemo samo za odskočno desko, da pogledamo proti drugemu koncu – kaj je tisto, kar želimo pritegniti v svoje življenje, da se lahko uglasimo s tem. Torej definiramo naš fokus, da nas ne bo odnašalo s smeri. Potem poiščemo občutke, ki se skrivajo za stvarmi/odnosi/dogodki, ki jih želimo, saj bodo ti naše vodilo. Zakaj hočem več denarja? Ker se hočem počutiti svobodno, preskrbljeno, varno. Bistveno je, da se ne osredotočamo na samo manifestacijo (npr. denarja), ampak na to, da postanemo tisti, ki to ima – tako postane ta manifestacija samodejni del našega življenja. Drugače se nam zgodi, da se nam želja na pol uresniči, potem pa se vrnemo na stare tirnice – ker se mi nismo spremenili, ker mi ne vibriramo na isti ravni, ker ta manifestacija v resnici ni postala del nas. S tem se na delavnicah veliko ukvarjamo.
Seveda pa ne smemo pozabiti, kaj vse nas pri tem ovira, da lahko to izpustimo na globlji ravni, npr. katera omejujoča prepričanja nas zadržujejo na mestu, kakšne minimalne standarde imamo (ti so še posebej pomembni, saj ni nujno, da bomo v življenju imeli vse, o čemer sanjamo, zagotovo pa bomo deležni tistega, kar še toleriramo; odločimo se torej, za kakšne odnose/dogodke/situacije/stvari preprosto nismo več na voljo), katerim resnicam verjamemo, katere nalepke smo nadeli svoji okolici … Ko definiramo vse to, lahko ulovimo naše besede, misli in dejanja, še preden se samodejno zgodijo; začnemo jih zavestno spreminjati. In ker ne ponavljamo več starih vzorcev, se tvorijo druge nevronske poti v naših možganih, telo prejema drugačne izkušnje, ustvarjamo drugačne situacije, vidimo rešitve, ki nam prej niso bile na voljo …
Da vse to lahko izvedemo, pa se moramo najprej odločiti za spremembo, se zavezati sebi in svojim novim pogledom ter vztrajati, da se naše telo in naš um navadita na novo stanje. Prav tu vidim velik doprinos medsebojne podpore in navdiha na delavnicah, coachingih in tudi pri sprostitvenih tretmajih.
Kaj meniš, da je najpomembnejše sporočilo, ki ga želiš deliti z drugimi?
Telo nam vedno pove, kaj mislimo, kako se počutimo in česa si želimo. Smo veliko več kot samo kupčki mesa. Mu znamo prisluhniti? Si dovolimo izbiro, da se počutimo dobro, ali vlečemo stare vzorce in prepričanja, ki smo jih prevzeli od drugih in morda sploh niso zares naša? Čas je, da se vprašamo: ali hočemo še naprej verjeti, da je samo skozi trpljenje pot do lepih stvari? Vsak trenutek izbiramo, kaj bomo verjeli, kako bomo delovali, predvsem pa, ali bomo še naprej dopuščali, da okoliščine in drugi ljudje krojijo našo usodo. Ko v svoje življenje spustimo več intuicije, smeha in igrivosti, drama pobere šila in kopita.
Če bi 100 % vedeli, da se bo vaša srčna želja uresničila, kaj bi si zaželeli in kaj bi bili za to pripravljeni narediti? 
Kontakt:
Petra Grom: Petra Grom, Atelje novih začetkov
Pod Hruševco 34e, Vrhnika
Spletna stran: www.ateljenovihzacetkov.si
Facebook: Atelje novih začetkov, Petra Grom
Instagram: atelje_novih_zacetkov
Tel. št. 051 253 781
Hvala, Petra za tvoje odgovore. Moj portal ti želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.
