POSKUSIMO DRUGAČE

Z Manjino težavo smo se seznanili v prejšnjem nadaljevanju (Pravično ali Pravljično?), danes pa si preberimo do kakšne rešitve sva prišli. Izbrali sva jo tako, da sva izmenično menjali vloge, da se je Manja lahko vživela v mamo. To ji je pomagalo, da razume, kako pomembno je, da pri križanju interesov mislimo tudi na drugega, ne zgolj na svoje interese in cilje. Poskusila bom

KRATKO IN JEDRNATO

predstaviti 3 elemente, ki so najbolj ključni za uspešno komunikacijo pri odstranjevanju težav iz točke KI (križanje interesov). Prvi pomemben element je, da se vprašamo, kaj si v dani situaciji želimo. Ne rešujmo vseh težav naenkrat, osredotočimo se zgolj na eno. Sploh v primerih, ko sproti ne »pucamo« svoja nezadovoljstva, se nabere toliko »nesnage«, da začnemo reševati enega, skozi pogovor pa se nabere še »tisoč problemov« in dialog se hitro spremeni v monolog. Na koncu smo še sami presenečeni in zmedeni, ker ugotavljamo, da se sploh ne pogovarjamo o tistem, kar je na začetku bilo jabolko spora. Kadar se osredotočimo zgolj na eno konkretno zadevo pa dobimo priložnost, da smo kratki in jedrnati, kar je drugi pomemben element. Brez pretiranega zavijanja v celofan, olepševanja, razlaganja, pojasnjevanja, očitanja ali pametovanja je najbolj pametno preprosto povedati, kaj si želimo. V našem primeru z Manjo je to želja, da po prihodu domov gre naravnost v svoje nadstropje in preklopi iz službenega v privatno življenje, kar ji je onemogočala mamino pričakovanje, da se hčerka samodejno, na dolgo in široko najprej njej posveti. No, neštetokrat preverjeno v praksi pa je najbolj čudežen tretji element, gre pa za to, da upoštevamo TUDI, kaj si naš KI »soigralec« želi. Spomniti se moramo namreč, da ne gre za nasprotnika, ko se želimo uspešno in ljubeče sporazumevati, temveč za nas pomembno osebo. Žal je v praksi tako, da običajno vidimo bolj svoje cilje, ki jih želimo doseči in pri tem pozabimo, da tudi naš sogovornik ima svoje potrebe, želje in interese ravno tako kot mi, saj je ravno tako kot mi tudi on le človek iz, mesa, razuma, čustev, prepričanj, občutkov… 🙂 Združimo zdaj vse tri elemente in po njih potrosimo prah naše čarobne formule, ki pravi, da je potrebno več spraševati in manj – ali skoraj nič – predvidevati ter pričakovati na podlagi svojih predvidevanj. Dobili bomo »čarobno palčko«, s katero bomo večino komunikacijski vozlov hitro in uspešno razvozlali, saj si vsi želimo, da se nas upošteva, da smo pomembni, skratka, da se zanimajo tudi za nas in naše potrebe (želje, koristi…) ne zgolj za svoje.

Končna, poenostavljena rešitev Manjine težave nam je prinesla zavedanje, da tisti, ki začne pogovor pravzaprav vodi »igro« v pogovoru. Torej, namesto, da se Manja izogiba pogovoru ali bi mami na dolgo in široko pojasnjevala, zakaj ji je odveč se z njo pogovarjati, ko pride domov, sem ji predlagala, da pogovor začne tako, da najprej mami pokaže, da se zanima zanjo s preprostim vprašanjem tipa

KAKO SI?

ali s prijetnim poklonom, komplimentom, pohvalo. Če bi mamo »napadla« z razlaganjem, da nima časa in energije zanjo, ker je preveč utrujena bi se mama zagotovo začela braniti (z napadom ali umikom, saj je vseeno). Zato, naj si Manja raje vzame minuto-dve in pokaže zanimanje zanjo z vprašanjem (upoštevanje »soigralca«, tretji element), a to naredi tako, da pri tem jasno, kratko, jedrnato (drugi element) izrazi tudi svojo željo in potrebo (prvi element).

Skozi improvizacijo sva z Manjo nabrali cel šop primerov, da bo vsak dan malo drugače, čeprav v osnovi enako (mežik).

»O, mama, kako danes lepo izgledaš. Grem se gor preobleč, pa pridem do tebe za 5 minut, da mi poveš, kakšen dan si imela.«

»Živijo, mama, kako si danes? Počakaj, da se grem gor preobleč in nekaj uredit za otroke pa pridem kasneje na kavico do tebe, ker me res zanima, kako si.«

»Mama, komaj sem čakala, da pridem domov. Zdaj pa mi ti povej, a hočeš, da se zdaj na hitro pogovoriva, imam par minutk časa, ali se raje kasneje oglasim, ko uredim vse, kar me gor čaka?«

»Evo je moje mame, carice! A ti sploh veš, kako jaz tebe cenim? Pa ne samo zato, ker mi pomagaš, ampak ker imaš tudi razumevanje zame. Grem se gor preobleč in uredit nekaj reči, pa povej, kdaj se potem dobiva na vrtu, da mi malo poveš, kako si?«

»O, mami, daj da te objamem. Veš, kaj? Grem se gor preobleč in nekaj uredit potem pa pridem k tebi, da mi daš kakšno idejo, kako naj si vzamem tudi čas zase, drugače bom pregorela. Vem, da sva različni, ampak več glav več ve, ane?«

»Mama, danes sem tako utrujena, da mi celo pot nazaj domov hodi po glavi samo to, zakaj ti kot otrok nisem večkrat rekla, ko si prišla iz službe, da se najprej malo sebi posveti. Ko pomislim, da bom morala zdaj naloge delat z otrokoma, jojjj….(nasmešek) Pridem se potem dol k tebi malo spočit, mi boš povedala, kakšen dan si imela.«

Poskusiti drugače ni greh. Poskusiti drugače je odločitev inteligentnega bitja, da težavo reši, ne pa da se težava v nedogled vleče. Želim ti, da s pomočjo treh elementov in čarobne formule požanješ veliko uspeha pri uresničevanju ciljev iz tvojega zabojčka želja, potreb, ciljev in zanimanj.

Do naslednjič, ko bomo govorili o interaktivnosti bodi fajntastično. Jaz se pa poslavljam z razmišljanjem o tem, kako je zanimivo (interesentno), da je naš skupni interes (potreba, želja, korist) to, da drugi pokažejo interes (zanimanje) za nas. Interes = interes. 🙂