POVEZANOST, ELIKSIR LJUBEZNI

Če še nisi prebrala prejšnjega osr(e)čka, hitro klikni na Jaz, jaznost in jasnost, da boš čimveč »iztržila« še iz današnjega nadaljevanja. Če si predstavnica kluba, ki osr(e)čke redno bere pa naj ti na hitro osvežim spomin, za kaj je zadolžena črka J iz našega Malega slovarja ljubezni.  

Črka J 

se je povsem jasno odločila, da nam bo pomagala razumeti pojav, ki sem ga poimenovala JAZNOST. To pomeni, da se včasih preveč izražamo in govorimo iz »jaza«, odzivamo se na druge in druge dojemamo zgolj skozi očala samih sebe in premalo ter preredko upoštevamo medsebojne razlike; včasih pa se premalo jasno izražamo in puščamo sogovornikom preveč »manevrskega prostora« za predvidevanje in napačno sklepanje, zato se dogaja, da tisto, kar velja izključno za naš »jaz« oni doživijo kot obsojanje, očitek ali kritiko na njihov račun. Zato bomo danes predelali primere, kako z »jaz-om« čimbolj stran od nepotrebne jaznosti, naslednjič pa se bomo pozabavali z načini, kako z  »jaz-om« do še več prepotrebne jasnosti. 

Še prej pa se spomnimo, kaj je glavni namen MSL-ja (Malega slovarja ljubezni): da besede in izraze, s katerimi se avtomatično odzivamo nadomestimo z bolj primernimi, takšnimi, ki v sebi nosijo ljubečo konotacijo. Z besedami lahko »ranimo« tako druge kot sebe, z besedami lahko zastrupimo dobro klimo v komunikaciji, lahko jo poškodujemo in posledično potem uničujemo medsebojne odnose, ki so nam v resnici najbolj pomembno področje v življenju. Ne obstaja en človek, ne obstaja en »jaz«, vsi smo povezani in to povezanost je potrebno gojiti, skrbeti zanjo in ji pomagati, da postane eliksir, iz katere se napaja ljubezen. Če in kadar živimo preveč iz »jaznosti« – iz tako imenovane »projekcije« – izginjata pretočnost in povezanost in ni čudno, da se tisti, ki izhaja preveč iz sebe počuti nekako »ločeno«, kot da je sam. Podobno se dogaja tudi v sogovorniku, saj ima občutek, da ni slišan. Smisel komunikacije pa je, da povezuje in ne, da ustvarja prepade med nami.  

Besed in izrazov, ki jih samodejno uporabljamo in se pri tem ne zavedamo, kako neprimerno vplivajo na potek pogovora je toliko kot je trenutno listja na jesenskih tleh. Nemogoče bi jih bilo vse našteti in ponazoriti s primeri. Zato sem naredila izbor treh »glavnih«, ki so najbolj rušilne, zato poglejmo,  katere so te

NAJBOLJ MOTEČE FRAZE, KI VSEBUJEJO NEPOTREBNE JAZ-E.

»Zakaj MI to delaš?!«, 

ko sogovornik reče ali naredi nekaj, kar nam ni všeč in bi bilo bolj primerno, da namesto te dramatične izjave rečemo preprosto in konkretno: »Razumem, da je to značilno zate (ti je všeč), ampak meni bi bilo ljubše, da rečeš (narediš) tako, da bo TUDI meni všeč.« 

»Pojma nimaš, kako je MENI!«,

ko sogovornik poskuša opisati, kako se počuti, a namesto posluha dobi trikrat daljši monolog, poln dramatične razlage in jadikovanja. Bolj primerno je, če uporabimo bolj povezovalne besede: »Preden ti povem, kako se jaz ob tem počutim, a ti lahko kako pomagam?« (Največkrat se zgodi, da sogovorniku zadošča že to, da se mu prisluhne in ne potrebuje kakšne posebne pomoči.) 

»Ne razumeš me, mene nihče ne razume!«, 

ko se počutimo v stiski, ker potrebujemo od sogovornika pritrjevanje našemu počutju, početju ali načelu. S tem ustvarjamo v sogovorniku pritisk, ki v njemu lahko prebudi občutek nemoči, kar ne prinese rešitve (razumevanja), temveč našo težavo še poveča (beri: poveča se občutek ločenost od drugih.) O tem, da ob dolgotrajnejši in intenzivnejši uporabi ta faza vzpostavlja tudi notranji pritisk ne bom niti govorila. Te bom raje spomnila – zaradi resnice, ki osvobaja – na naš priljubljen slogan: »Pazi, kaj (si) govoriš, ker se poslušaš.« Če si pogosto govoriš, da te nihče ne razume se boš toliko bolj počutila nerazumljeno. Raje povej zelo konkretno, naravnost in natančno, kaj bi rada. Primer: »Tudi če me ne razumeš, ker si drugačen/a, mi je zelo pomembno, da se počutim sprejeto, zato mi prosim prisluhni in me ne popravljaj.«

Na hitro naštejmo še nekaj takšnih fraz, ki jih nihče nima rad, a kljub temu so še prepogosto v obtoku, čeprav bi jih morali že zdavnaj vreči iz uporabe in na njihovo mesto ustaviti najprej vedno učinkoviti »Razumem, da tako misliš (razmišljaš, meniš, se počutiš, ti je to pomembno, ti je to všeč…), v nadaljevanju pogovora pa potem izraziti še sebe. 

No, te slavne fraze, ki jih nihče ne sliši rad so: »Ne zanima me!« »To se mene ne tiče.« »Vseeno mi je.« »Jaz že vem.« »Ker jaz tako pravim.« »Po moje nimaš prav.« »TO NI RES, jaz pa mislim…« Slednja je le delno napačna, kajti v resnici imamo vsi pravico do svojega mišljenja in zato je »Jaz mislim« dober uvod za primere, ko je za večjo jasnost potrebna uporaba »JAZ-a«, o čemer bomo naslednjič govorili. Tisti napačen del izraza, ki ga je potrebno čimprej zavreči je »TO NI RES!«, ki vzbuja revolt v sogovorniku, saj vsi dobro vemo, da je absolutna resnica, da absolutne resnice ni, (mežik), temveč ima vsak svojo pogled na resnico. In tudi če nekaj za nas ne velja (ni res!), če se ne strinjamo (ni res!), nam ni všeč (ni res!), ni po naših merilih in ne drži glede na naše informacije (ni res!) to lahko povemo na način, da v sogovorniku ne vzbudimo odpora, temveč ustvarimo klimo, v kateri bo vladala »win-win« situacija, ki učinkuje povezovalno, in ne razdirajoče. Kmalu spet na branje, do takrat pa se še naprej uri v mojstrstvu/umetnosti ljubeče komunikacije. Saj veš, pri doseganju želenega uspeha je talent pomemben le v petih odstotkih, vse ostalo je trening. 🙂