SPOMLADANSKI INTERMEZZO

Preden se vrnemo k Maji in Petru – Dvigni roko, če si za… – bomo za intermezzo na plano privlekli eno »skrivnost«, o kateri smo se že večkrat pogovarjali. A to je tako pomembna sestavina ljubeče komunikacije (če ne celo najbolj pomembna!), da jo je pametno ozaveščati na dnevnem nivoju. Pa tudi na nočnem. 🙂 Predvsem v teh dneh, ki sledijo spomladanskemu enakonočju, ko se je tudi »uradno« začela pomlad.

ČE HOČEMO ALI NOČEMO

nam pomlad poleg več sonca prinaša tudi več priložnosti, da se zaljubimo. Naši možgani začnejo proizvajati več hormonov sreče in zato posledično pojemo manj čokolade. 🙂 No, ali pa več, če si ne pustimo biti zaljubljeni 🙂 Z več zaljubljenosti pa v naš vsakdan prihaja tudi več telefoniranja, esemsiranja, mesendžiranja, četanja, voisiranja…, skratka več komunikacije. Na začetku, ko lebdimo in se nam vse zdi tako lahkotno je povsem naravno, da na objekt naše ljubezni pristno usmerjamo reflektor zanimanja. A nihče ne ve, kdaj točno nastopi tista točka preobrata, ko se ljubeče zanimanje za sogovornika spremeni v svoje, ne tako ljubko nasprotje – v egocentrično komunikacijo, ki misli predvsem o sebi in nase; skrbi predvsem za svoja čustva in načela; ukvarja se večinoma z zgolj lastnim doživljanjem. Če se malo pohecamo in besedno poigramo: empatija in telepatija postaneta »egopatija«. Nihče ne ve, kdaj se zgodi ta prelomni moment, a vsi dobro vemo, kako je odbijajoče, ko se nam zazdi, da si nismo več tako zanimivi, kot smo si zanimivi »na začetku«.

SREČA NA PLADNJU

v stvarnosti ne obstaja niti kot glavna jed, niti kot sladica. Ni stvarno, da bi se ves čas upoštevali, občudovali, oboževali, da bi se do zadnje, še tako nerazumne želje razvajali, si brali misli, stalno dokazovali, da smo si najbolj pomembni in kar je še drugih pojavov, ki jih počnemo tisti kratek čas, ko smo zaljubljeni do ušes. 🙂 Stvarnost je takšna, da pomlad in zaljubljenost do ušes mineta relativno hitro, a to ne pomeni, da se ne moremo še naprej prizadevati za bolj ljubečo komunikacijo. »Ljubečo komunikacijo na pladenj!« – to je naše geslo 🙂 No, in kot sem poudarila na začetku, spomnimo se, da je najbolj pomembna sestavina ljubeče komunikacije, pravzaprav največja skrivnost za ohranjanje »zaljubljenosti«:

ZANIMANJE ZA DRUGEGA.

Naj bo spomladansko enakonočje dan odločitve, da ozavestimo svoje vzorce pogovarjanja in dopisovanja. Govoriš morda preveč o sebi in premalo postavljaš pristna, iskrena vprašanja, ki kažejo, da te tvoja »druga« polovica zares zanima kot oseba, ne zgolj kot nekdo, ki bi ti moral prinesti srečo na pladnju? Preveri.
Partner ni »voice recorder« za čisto vse, kar zraste v naših glavah in v naših občutkih. Zasipati ga s podrobnim in obilnim (p)opisom vseh možnih doživljanj, čustvovanj in razmišljanj ga lahko odbije. Partner ni starš, ni terapevt, ni otrok, ni kontejner, ni Aladin s čarobno svetilko, ni sošolka iz srednje šole. Preden ga zasujemo z dolgimi izpovednimi monologi, preverimo, ali pokažemo dovolj zanimanja tudi zanj in njegovo počutje, čustvovanje, razmišljanje; mu redno postavljamo vprašanja, s katerimi se iskreno zanimamo zanj? »Druga polovica« ni princ iz pravljice, je tudi zgolj človek, ki bo z veseljem odgovoril na ljubeča vprašanja. Če je »tiho jezero« in ne »žuboreči potoček« bo mogoče odgovoril z manj besedami kot bi to naredila ti, a vsekakor se bo počutil dobro, ko bo začutil, da te zanima.

Namen današnjega intermezza je bil, da obnovimo in osvežimo zavedanje o tem, kako je empatija zelo pomembna in zelo potrebna, a s tem je postal tudi uvod v naslednjega osrečka, ko bomo nadaljevali s primerom »Maja in Peter.«, nadaljevali bomo s skrivnostmi dobre komunikacije med »tihim jezerom« in »žuborečim potočkom«. Živele razlike, obsijane z empatijo in spomladanskim soncem 🙂