Tanja Želj Zupančič je profesorica športne vzgoje, trenerka pilatesa in velika zagovornica gibanja ter skrbi zase. S svojim znanjem, izkušnjami in programi pomaga predvsem ženskam po 40. letu, da bolje razumejo svoje telo, se začnejo gibati in si vzamejo več časa zase. Verjame, da za spremembe nikoli ni prepozno in da lahko že z majhnimi koraki naredimo veliko za svoje dobro počutje.
Tanja, kaj je tista majhna stvar, ki te v življenju vedno znova osreči?
Ko čutim v trebuhu, da si lahko malo oddahnem. 
Za začetek mi, prosim, povej, kdo je Tanja Želj Zupančič? Kako bi se predstavila nekomu, ki te še ne pozna?
Moja »nalepka« je kombinacija uradne in osebno dodane:
Po poklicu sem profesorica športne vzgoje in trenerka pilatesa. Po srcu sem mama, žena, velika ljubiteljica živali in narave. Po duši sem strastna ambasadorka samostojnega obuvanja nogavic pri 80. Sicer pa učim gibanje, najraje začetnice, ker se z malo res lahko naredi veliko. Močno verjamem v prožno miselnost, zato so treningi miselnosti pri meni del treninga telesa. In verjamem tudi v to, da je fit telo lahko moja največja super moč. 
Kaj pa danes konkretno počneš in na kakšne načine pomagaš ženskam? S čim vse se lahko obrnejo nate?
Večini žensk po 40. letu lahko danes pomagam tako, da jim pokažem pot, kako se lahko iz stanja, ko se čisto nič ne gibajo, že z nekaj vajami začnejo počutiti bolje. To je seveda začetek. Ampak pameten. Ker če začetek ni pameten, bomo obupale, še preden bomo zares začele. In prav v tem se skriva ključ do tega, da potem pri gibanju vztrajamo.
Dvigovanje uteži, tek in drugi športi so lahko cilj v prihodnosti. In ta čas je treba razumeti. Da ne gremo s kavča naravnost na smučke. Da ne gremo takoj na »maraton ali Triglav«. Ko pa telo na to pripravimo in si telo to zasluži, je seveda možno tudi to. Dokler nas bolijo križ, kolki in kolena, ali nam uhaja urin, pa o zahtevnejših vadbah ne smemo razmišljati.
Gibanje je danes neločljiv del tvojega življenja. Kdaj si začutila, da ni le tvoj poklic, ampak tudi tvoje poslanstvo? In kaj gibanje pomeni tebi osebno?
Že kot otrok sem čutila neverjetno potrebo po tem, da se gibam. A ker sem živela na kmetiji, kjer je bilo treba veliko delati, je bil takrat šport luksuz. Kar nekaj let sem doma prosila, da so mi dovolili hoditi na treninge atletike, kamor so me vabili zaradi dobrih rezultatov na šolskih tekmovanjih. Če se vam danes zdi to neverjetno, pa ni. Le eno generacijo nazaj je bilo tako, da si moral za gibanje prositi. V današnjih časih pa odrasli nemalokrat prosimo otroke, naj se več gibajo.
Meni osebno danes gibanje predstavlja edino naravno metodo v boju proti procesom staranja in hormonskim spremembam pri ženskah v zrelih srednjih letih. Za gibanje ni nadomestila. Glede na to, da danes vemo in je bilo tudi že večkrat znanstveno dokazano, kako nujno potrebno je gibanje za telo, bi bili neumni, če ga ne bi imeli na urniku.
Tvoja življenjska pot ni bila vedno lahka. Kako so zdravstveni izzivi in dedna avtoimunska bolezen vplivali nate ter na način, kako danes pomagaš drugim ženskam?
Zelo zanimivo mi je, ker sama na svoje življenje ne gledam kot na težko. Moje življenje je bilo tako, kot je bilo, oziroma je tako, kot je. In ga kot takega sprejemam. Soočila sem se z mnogimi izzivi, težavami in boleznimi, a vedno znova sem iskala možnosti, kako priti iz težav in kako nekaj izboljšati. Verjamem, da se največ naučimo ravno iz najtežjih preizkušenj, in če sem to potrebovala, da sem danes to, kar sem, potem rečem: »Življenje, okej. Razumem. Sprejmem. Kako sem lahko dobro od tukaj dalje?«
Čeprav sem že pri 22 letih zbolela za dedno avtoimunsko boleznijo, ki je nima nihče v družini, zame to ni bil konec sveta. Zame je bilo vprašanje: »Kaj pa kljub temu lahko?« Do te modrosti sicer nisem prišla čisto takoj; bolezen sem prvih pet let ignorirala, kar se ni končalo dobro. A čisto vsi koraki, čisto vse odločitve – podporne in tudi tiste slabše – so vplivali na to, kdo danes sem, kaj danes znam in kaj lahko poleg splošne izobrazbe, ki jo imam kot profesorica športne vzgoje in trenerka pilatesa, ponudim ženskam, s katerimi delam.
Veliko svojega dela posvečaš ženskam po 40. letu. Zakaj meniš, da je prav to obdobje tako pomembna prelomnica? Kaj se začne dogajati z ženskim telesom in kakšno vlogo pri tem odigrajo hormoni?
To obdobje sem tudi sama doživela kot izredno turbulentno. Ko se je moja turbulenca začela, še preden sem dopolnila 41 let, sem se začela o tej temi tudi izobraževati. Tako sem prišla do zaključka, da po navadi prvi »resni račun telesa« dobimo izstavljen tam okoli 40. leta. In ta račun je posledica tega, kako smo s telesom ravnale do 40. leta. Vse skupaj je povezano z nihanjem hormonov, ki se začnejo spreminjati že kmalu po 35. letu. Ta sprememba nas kar malo potiska k določenim spremembam, sploh če smo bile navajene ogromno delati, in to večinoma samo za druge. Predmenopavzno in menopavzno obdobje žensko povabita, da določene stvari »da malo na pavzo«. In to je dobro, ker tako pridobimo čas zase,čas za skrb za svoje telo in za tiste stvari, ki polnijo našo posodo dobre volje in dobrega počutja.
Kaj bi morale ženske po 40. letu pri skrbi za svoje telo začeti delati drugače kot pri dvajsetih ali tridesetih?
Nasvet v enem kratkem stavku: manj vsega. Ali kot velikokrat poudarim: Ženska, ustavi se!
Manj obveznosti, manj obremenitev, manj dela samo za druge, manj dopusta samo za druge, manj skrbi za karkoli … Ko določene stvari v življenju malo selekcioniramo in naredimo izbor, lahko vanj vključimo sprostitev, čas za gibanje, podporno prehrano, branje, masažo, umetnost … vse tisto, ob čemer se počutimo dobro, saj se tam skriva ključ do zdravja.
Kakšne zgodbe najpogosteje slišiš? S kakšnimi težavami, občutki in izzivi ženske največkrat pridejo k tebi?
To se čez leta malo spreminja, tako kot se spreminjamo jaz in moje stranke. Na začetku kariere so bili to bolj športniki z bolečinami v križu (tudi sama sem bila športnica, ki je imela zaradi treningov atletike veliko bolečin). Pozneje so bile to ženske med 20. in 30. letom, nato nosečnice, potem mamice po porodu, še posebej tiste po carskem rezu. Seveda sem tudi sama imela carski rez. Zdaj pa so to ženske na prehodu v menopavzno in postmenopavzno obdobje. Tako da mislim, da je vse točno tako, kot mora biti.
Sem pa ob vsem tem delu, pridobila tudi alergijo na besede, kot so: ne da se mi, nimam časa, ne morem zdaj, bom jutri, ah, saj bom, to ni zame, nisem sposobna, ti ne razumeš, nimam denarja, septembra pa res začnem. Najmočnejša alergija pa je: 1. januarja pa res začnem.
Veliko žensk se težko postavi na prvo mesto. Kako jim pomagaš spremeniti odnos do sebe in jih spodbujaš, da si brez občutka krivde vzamejo čas zase?
Jaz konkretno tega tako ali tako ne morem narediti namesto njih. To mora narediti vsaka zase. Vsaka nosi odgovornost za vse, kar naredi zase, in tudi za vse tisto, česar ne naredi, pa bi morala.
Lahko pa podam nešteto idej, dobrih praks, metod, programov … s pomočjo katerih lahko začnejo sprejemati dobre odločitve zase. Je pa to vedno dolgotrajen proces. Če smo sprogramirane, da si ne zaslužimo in če smo prepričane, da smo vredne le, če nekaj delamo, in še to za druge, potem imamo pač malo več dela.
Ampak vedno se da. Jaz sem živi primer, da se da. Prihajam iz družine, v kateri je glavna vrednota delo. Zaradi preveč vsega sem dvakrat izgorela. Danes pa najbolj na svetu obožujem svoj prosti čas in si ga tudi vzamem kot naložbo v svoje zdravje in dobro počutje. Prav se mi zdi, da spoštujem potrebe svojega telesa in se do njega vedem odraslo in odgovorno.
Kaj se zgodi, ko predolgo ne poslušamo svojega telesa? Na kakšne načine nas začne opozarjati, da potrebuje spremembo?
To se po navadi zgodi na različne načine. Pri nekaterih so to poškodbe, pri drugih bolezni. Nekatere so manjše, druge večje in težje. Po mojih izkušnjah je to odvisno od tega, kot sem omenila že prej, s kakšno popotnico pridemo do točke, ko telo reče: dovolj je!
Vsekakor pa menim, da je vsaka težava telesa sporočilo za nas. In povabilo, da se končno iskreno začnemo poslušati. Prav bi bilo, da to jemljemo bolj resno.
Ustvarila si svojo gibalno metodo VSEKARRABIŠ in več programov za ženske. Po čem se razlikujejo od klasičnih vadb in komu so namenjeni?
Osebno izhajam iz vadbe pilatesa, ki zame predstavlja odlično vadbo za moč, a sem ji z leti dodala mobilne in fascijalne vaje, vaje za ravnotežje in koordinacijo, dihalne vaje, vaje za stopala in dlani ter sproščanje. Ko je neka stranka na eni od ur rekla, da je to vadba za vse, kar rabiš v tem obdobju, sem od takrat tudi sama to večkrat povedala. Včasih nas lahko pri gibanju ustavi tudi dejstvo, da sami ne poznamo vseh oziroma dovolj vaj. Sama pa pravim, da če slediš mojim vadbam, pridobiš moč, gibljivost, ravnotežje in koordinacijo. Razmigaš se in okrepiš. Poskrbiš tudi za stopala in dlani, pa za rebra, diafragmo, medenično dno … In odkar lahko zadnja leta to učim tudi prek spleta, lahko še več žensk odlično poskrbi zase v zrelih letih.
V tvojih programih ne gre le za gibanje, ampak tudi za spremembo načina razmišljanja. Zakaj se ti zdi pomembno, da ob telesu razvijamo tudi svoj um?
Vadba miselnosti se mi zdi vsaj tako pomembna kot vadba telesa. Včasih morda še bolj. To pa zato, ker je glava tista, ki sprejema odločitve, in koristi nam, če so te odločitve dobre za nas. Zato je trening miselnosti izredno pomemben, saj danes potrebujemo prožno, pozitivno miselnost.
Večkrat praviš, da je telo naš dom. Kaj to pomeni in kako lahko začnemo zanj skrbeti z več spoštovanja in ljubezni?
V svojem telesu živimo vse življenje. Zato je to naš najpomembnejši dom. In zdaj, če se malo pošalim, se vprašajmo, kolikokrat in kako natančno čistimo dom, v katerem živimo (stanovanje, hišo, tudi avto). In kolikokrat dobro »očistimo« svoje telo oziroma skrbimo zanj, da je dobro vzdrževano? Tukaj lahko hitro vidimo, »kje zares smo« in zakaj se morda počutimo slabše, imamo kakšno težavo preveč in tako naprej.
Moj nasvet je, da vsaj toliko časa in denarja, kot ju investirate v vzdrževanje avtomobila in/ali stanovanja oziroma hiše, namenite tudi vzdrževanju svojega telesa. Ali pa še več, ker vse materialne stvari lahko menjamo, telesa pa žal ne.
Iz tvojega dela so se rodili tudi enodnevni in večdnevni oddihi za ženske. Kako je nastala ta ideja in kaj ženske na teh oddihih najpogosteje doživijo?
Ko sem sama dvakrat izgorela in iskala načine, kako živeti naprej, da se mi ta zahtevni krog ne bi ponavljal, sem se zelo hitro srečala z odmiki, tišino, preživljanjem časa sama in podobnim. Na enem takih oddihov v tišini sem dobila čisto preprosto idejo, da to začnem organizirati tudi za svoje stranke. In evo, tako zdaj dvakrat letno organiziram vikend oddih za ženske ob morju, enkrat letno pa velik dogodek za ženske s krovnim naslovom Ženska, ustavi se!
Meni osebno je neverjetno, kako na čisto vsak oddih ali dogodek pridejo ženske, ki so sredi petdesetih in so prvič šle same od doma. Tako se počasi učimo, da je tudi to možno, da je varno in da je za žensko izredno koristno, da se spočije, oddahne, nasmeji in napolni.
Ko se ženske vrnejo domov s tvojih programov ali oddihov, kaj opažaš, da odnesejo s seboj? Katere spremembe te najbolj razveselijo?
Veliko novih aha trenutkov in načrtov, kako še bolje in lepše skrbeti zase. Čutim veliko hvaležnost, da lahko v tem prostoru ustvarjam to, kar je koristno. Predvsem pa me razveseli, da začnejo razmišljati, kdaj si lahko spet vzamejo prosti čas samo zase. Na primer: dopust za svoj rojstni dan. Dopust zase, ne samo za druge. Podaljšan vikend samo zase in tako naprej.
Za konec, če bi lahko vsaki ženski podarila eno misel ali sporočilo o skrbi zase, kaj bi ji povedala? In kje te lahko najdejo vse, ki bi želele narediti prvi korak?
Za zaključek bom omenila nekaj, kar še nisem. Spanje. Če bi morala dati le en nasvet za dobro, razmigano življenje, naj bo to: naspi se. Naredi vse za to, da boš dobro naspana. Naspana se boš znala ustavljati, imela boš energijo za življenje in gibanje in tvoja volja bo veliko boljša, kot če boš nenaspana. Sitne smo, ker same ne poskrbimo dovolj dobro zase. In zaupaj telesu, da zmoreš.
Kontakt
Tanja Želj Zupančič
www.tanjazelj.si
Instagram: gibanjepo40
Facebook: Tanja Želj Zupančič – gibanje po 40
Tanja, iskrena hvala, da si si vzela čas za intervju in z nami delila svojo zgodbo, izkušnje ter dragocene nasvete. Želim ti še veliko lepih trenutkov, uspehov in navdihujočih zgodb na tvoji poti, predvsem pa, da še naprej spodbujaš ženske, da si vzamejo čas zase in prisluhnejo svojemu telesu.
Maja B.♥
