Niko je nekdanji prvoligaški odbojkar, danes pa holistični osebni trener in coach. Pri svojem delu povezuje gibanje, dihanje in delo z umom ter ljudem pomaga do bolj uravnoteženega, avtentičnega in zavestnega načina življenja. Njegov pristop temelji na razumevanju človeka kot celote telesa, čustev in misli ter iskanju notranjega ravnovesja skozi prakso in vsakodnevne navade.
Niko, dobrodošel. Katera je tvoja najljubša hrana ali pijača, ki te vedno osreči?
Pozdravljeni, bralci, in hvala, Maja, za vsa ta vprašanja. Zdijo se mi res lepo pripravljena in me zelo nagovarjajo.
Kar se tiče hrane, je tako, da bi težko izbral eno. Če naredim en vdih in izdih in sem trenutno pozoren na občutke, bi rekel, da je to piščančji file, narejen na različne načine in v različnih oblikah. Lahko je kot samostojna jed s prilogo zelenjave, kakšno tzatziki omako in prilogo, ali pa v obliki kakšne tortilje, hamburgerja ali kakšne azijske jedi. Sicer pa imam zelo rad tudi steak, zelenjavo na različne načine in tudi kakšne pice se ne branim. Je pa pri meni pestrost prehrane in poskušanje novih okusov vedno dobrodošlo. Rad raziskujem kaj novega in ne maram jesti vedno enako. Zanimivo pa je, da ne maram kisle hrane in tudi kisa. Zato ne jem te klasične solatne priprave s kisom in oljem. Zame je solata vedno samo z jogurtovim prelivom ali povsem brez vsega.
Pri pijači je podobno. Eno tako posebno mesto pa imajo zagotovo IPA craft piva, katerih sem velik fan. Od alkoholnih imam rad tudi Aperol Spritz ali pa kakšen kvaliteten single malt viski. Sicer pa običajno pijem vodo, občasno kakšen čaj, kave imam pa rad spet kakšne s posebnimi okusi. Zelo fajn kave imajo v Cafetino v stari Ljubljani, kjer zmeljejo pred tabo določen okus in dobiš lahko tudi za domov. Rad spijem tudi kakšno dobro limonado ali kakšen poseben napitek, rad poskušam in raziskujem tudi pijače. Ne maram pa kislega. Tudi pri hrani ne. Grenko ja, kislo ne.
Kako bi se predstavil tistim, ki te še ne poznajo?
Sem Niko in obožujem raziskovanje življenja na različnih področjih. Že od malega sem rad v gibanju in rad tudi opazujem dogajanje okrog sebe. Če se na primer vsedem v lokal, opazujem ljudi, kako se gibajo, pogovarjajo, kaj počnejo in kako to počnejo. Ljudje, dinamike odnosov, vedenje, psihologija in podobno.
Kako bi opisal svojo pot od prvoligaškega odbojkarja do holističnega osebnega trenerja in coacha?
Odbojka je šport, v katerega sem se zaljubil, ko sem bil še v osnovni šoli. Kljub temu da sem poskušal različne športe (nogomet, košarka, smučanje, gimnastika, tenis, smučarski skoki) in v mnogih sem bil relativno dober, sem se na koncu odločil za odbojko. Igral sem jo do cca. 28. leta, ko se nama je rodila prva hčerka Zala. V prvi odbojkarski ligi sem igral nekje od 18. do 23. leta, če se prav spomnim. Pa na to obdobje nekako nimam ravno zelo lepih spominov. Bilo je zelo naporno in stresno obdobje zame. Sebe nikoli nisem imel za ne vem kako tekmovalnega človeka. Šport mi je vedno predstavljal neko obliko izražanja in mi je všeč, ampak ni mi pa všeč, da je toliko udrihanja po lastnem telesu, gonje za rezultati za vsako ceno in iskanja detajlov za izboljšanje. V življenju ni tako. V življenju je pomembno sodelovanje, pomembno je zaupanje v svojo intuicijo, strast in zanos. To je bil tudi razlog, da sem se vedno bolj poglabljal v svoj notranji svet, iskal svojo pot izven okvirjev klasične poti fakultet in pravnoformalne izobrazbe. Pa ne, da imam kaj proti, ampak enostavno sam se ne najdem v tem svetu številk, strukture, v meritvah, tabelah, statistiki, analitiki in vsem tem, kar je v domeni leve možganske hemisfere. Pa saj to tako ali tako počasi prevzema AI. To me odbija in se mi zdi pot v povsem napačno smer. Tako v življenju kot v športu, se mi zdi pomembna kreativnost, avtentičnost, strast, flow in delovanje v skladu s svojimi čustvi. Zato tudi moj pristop to poudarja. Osebno trenerstvo pri meni je najprej poglabljanje v občutke telesa, v to, kako sploh zaznavamo sebe, ko se premikamo, kako na primer dihamo, ko smo v odnosih z različnimi ljudmi, v različnih situacijah itd. Gibanje in odnosi so izkušnja in preko izkušenj se naš živčni sistem in možgani učijo. Na teh principih deluje moj pristop in pot je bila, lahko bi rekel, nekako takšna, da sem postopoma raziskoval različne pristope. Od športa do osebnega trenerstva in kineziologije, potem psiho-somatskih praks, dihalnih praks in tehnik, čuječnosti, pa prehranjevanja do dela z avtonomnim živčnim sistemom in preučevanja možganov oz. nevropsihologije. Vse to so področja, ki jih moj holistični pristop povezuje zdaj, in na tak način lahko pomagam najbolje in živim sebe brez omejevanja.
Katere izkušnje (poškodbe, izčrpanost, notranja praznina) so te najbolj zaznamovale in preusmerile na pot, ki jo danes živiš?
Najbolj bi izpostavil ravno slednja dva. Notranja praznina in izčrpanost. Poškodb nisem imel toliko, razen tiste pred cca. 10 leti, ko sem zaključil z resnim igranjem odbojke. Sicer pa sem pogosto čutil melanholijo, tudi depresijo ali pa pretirano jezo in bes, imel občutek, da ali nisem dovolj ali pa me je bilo strah, da sem odveč, preveč ali pa da bom izpadel smešen/beden. Veliko nekih vlog sem moral zavzemati in se prilagajati skozi življenje, ker sem bil tako naučen in vzgojen. To prilagajanje in ugajanje, uff to je tako odveč. Zato toliko delam na odpravljanju vzrokov in svojem notranjem dogajanju. Želim biti integriteta. Želim učiti z zgledom, ker le tako lahko sebe delim v polnosti. Le na tak način sem lahko srečen in zadovoljen in hkrati tudi največ lahko na tak način pomagam drugim. Je pa tako, da je zame to še vedno velikokrat hud notranji boj. Ker je postavljanje mej, zaupanje vase in posledična samozavest brez potrditev od zunaj velikokrat izziv še dandanes. Ta konflikt med zavestjo, podzavestjo in telesom pa je tudi glavni razlog, da sem jaz ali pa kdo drug izčrpan, se počuti prazno ali pa brezvoljno. Ker um bi nekaj, naša notranja prepričanja so pa povsem v neskladju z našimi željami. Potem pa se vmeša še telo in spet prepeva neko drugo zgodbo, kjer bi hrbet eno, noge pa drugo. Potem dobimo pa še bolečine. Tako da, ko želimo živeti avtentično in polno, je pot zanimiva in raziskovanje se nikoli zares ne konča. Kar je pa tudi dobro, ker vsaj sam ne maram rutine in ponavljanja. Sem že pri hrani to omenil, a ne? 🙂
Kako si takrat doživljal sebe kot trenerja, očeta in partnerja, ko si bil kljub vsem pričakovanjem izžet in napet?
Ah, saj sem še vedno kdaj tak. Visoka pričakovanja niso stanje, ki ga predelamo in potem izpuhti. So obdobja, ko žarimo, smo fajn in gre vse kot po maslu in se nam zdi, da imamo polno energije in nič nas ne utrudi. Potem pa so obdobja popolnega nasprotja. Ko ne gre nič, vse se zdi, da je težko in da plavamo proti toku, ta pa je vedno močnejši in nikoli se ne bo obrnil. Ampak seveda se, ker življenje je eno valovanje. Ta polarnost je nujna in vedno prisotna, le da je velikokrat ne vidimo ali pa nočemo videti. Morda nam je pri drugih kristalno jasno, a pri sebi je pa to povsem drugače. Zato menim, da vsi potrebujemo trenerje, coache, terapevte, svetovalce itd. Če želimo v tem norem svetu resnično živeti in ne samo preživeti, brez tega ne gre.
Katere vrednote danes najbolj živiš in prenašaš naprej?
Najbolj mi je pomembna avtentičnost. Če ima človek maske na sebi, to hitro opazim, ker sem jih imel sam ogromno. Ene še imam. Z maskami ni nič narobe, v kolikor nas ne omejujejo ali pa napačne maske izberemo v napačnem trenutku, okolici ali pred ljudmi, ko to ni potrebno. Prav tako mi je zelo pomembna iskrenost, čeprav sam mnogokrat nisem bil iskren v preteklosti. Predvsem do sebe nisem bil iskren, kar me je potem notranje razjedalo. Potem pa je tukaj še vztrajnost. Vztrajnost ni enako kot trma – vztrajnost je zvestoba sebi, tudi ko je težko. Spet povezano z iskrenostjo in avtentičnostjo. Zgradil sem trdnost skozi težke preizkušnje. Verjamem v pot, kjer tudi v padcih ohranjamo upanje in moč, da gremo naprej. Ni enostavno, a menim, da je nujno potrebno, da gremo ves čas po malem iz cone (ne)udobja.
Kako bi opisal svoje poslanstvo in kaj je tvoje glavno vodilo pri delu z ljudmi?
Z uporabo poglobljenega in širokega znanja, izkušenj in pristnega stika vodim posameznike skozi telesno-čustveno transformacijo. Pomagam jim, da se osvobodijo notranjih blokad, zaživijo v stiku s sabo ter razvijejo pogum za avtentično, polno in svobodno življenje.
V čem se tvoj pristop najbolj razlikuje od klasičnega osebnega trenerstva in kako izgleda proces dela pri tebi, od prvega stika naprej?
Klasično osebno trenerstvo se mi zdi preveč v številkah, v grafih, meritvah, v zunanji obliki in tekmovanju ter primerjanju. Ne morem jaz tekmovati s sabo, ko sem 7-krat na teden pri 22 letih treniral. Ne morem imeti takšne postave, biti tako hiter, skočen ali imeti trebušnih mišic kot takrat.
Zdaj imam družino, treniram 3-krat na teden, imam povsem drugačen življenjski ritem in vrednote kot takrat.
Tako zdaj tudi učim. Pogledamo življenjski stil. Nekdo bo potreboval več dela v gymu, na moči, na jačanju telesa. Ker je imel/a morda neko poškodbo in rehabilitacija ni bila dovolj dobro narejena. Spet nekdo drug bo imel težave s kronično bolečim hrbtom. Tukaj bo poudarek na sproščanju in gibalni korekciji ter na navadah, spanju, ponavljajočih gibih, na čustvih.
Delam celostno, kar pomeni, da se prepleta coaching z delom v gymu, z delom na navadah, na vsakodnevnih malih zmagah itd. Začnemo po malem, ker sprememba se ne zgodi čez 1 mesec.
Zato delam veliko tudi online. Ker za začetek je pri večini ljudi mnogo bolj pomembno osvojiti enostavne navade (hoja, spanje, dnevnik hvaležnosti, dihalne vaje, enostaven mobility ali somatsko gibanje) kot pa trening za moč ali mišično maso. To je pika na i in optimizacija, ne pa začetek transformacije. Razen v specifičnih primerih, kot so npr. postrehabilitacija ali pa če ljudje že pridejo s specifičnim ciljem in imajo vse ostale temelje pokrite.
Kako bi opisal svojo filozofijo gibanja, počitka, dihanja, prehranjevanja in medosebnih odnosov ter kako se ta filozofija odraža v tvojem vsakdanjem življenju?
Brez notranjega miru ni gibanja iz želje. Brez počitka ni energije za gibanje. Brez ustrezne prehrane je gibanje izčrpavanje. Brez umirjenega dihanja ni pravega počitka, regeneracije in spet ni energije. Vse je prepleteno in ima svoj smisel in svoje mesto. Ljudje smo takšni, da smo na določenih področjih dobri, v nekaterih manj. Seveda, če je nekdo zelo dober v odbojki, jo bo zelo rad igral. Ni pa dober v tem, kako komunicirati z mediji po tekmi. Zato bo raje intervjuje prepuščal soigralcem. Enako velja za vsa zgornja področja. Če nam je bilo vtisnjeno v prepričanje, da mi nismo za telovadbo, ampak za računanje, bomo to prepričanje nosili s sabo. Odnos do telesa se ne bo čudežno izboljšal, ko se bomo lotili teka ali pa začeli kolesariti. Telo bomo ali zanemarjali in se bomo izogibiali vadbi, športu itd. Ali pa povsem drug kontrast. Šli bomo all in, na vse ali nič. Ni predaje, ni napake, “ če se jaz lotim, potem ni nekaj na pol” pogosto slišim. Izčrpavali se bomo povsem nezavedno, ker imamo prepričanje, da je naše telo švoh, slabše kot pri nekomu drugemu, ker pač mi nismo za šport. No in tako se dokazujemo. Eni sebi, drugi nasprotnikom, spet tretji pa morda staršem. Tega je dandanes ogromno. Potem pa dobimo čez par mesecev ali pa nekaj let obrabe kolkov, hernije hrbtenice, išiase, težave z dihanjem, astmo, alergijo, dereguliran živčni sistem in težave s ščitnico, si zvijemo gleženj vsakič, ko gremo na nogomet in še in še. Seveda pripisujemo vse to napačnim gibom, da takšni smo že od rojstva, da smo v prisilni drži zaradi narave dela. Tudi to je razlog, ampak ne bi pa želeli pogledati globlje, ker potem se bo treba soočiti z občutki in čustvi, ki so potlačena. Slab odnos do telesa in s tem do sebe je zelo pogost dandanes. Prav tako prepričanja, da brez dela ni jela, da denar pokvari človeka, da kdor visoko leta, bo nizko padel, in še in še. Vse to so prepričanja in tradicije, ki so zapisana v našem nezavednem in telesu. Ko s somatiko, dihanjem in coachingom počasi ozaveščamo, kaj je vse v nas, se začne proces resnične transformacije. Vse ostalo je samo površinsko pleskanje in odpravljanje posledic. Kar je pa tudi včasih potrebno in ni s tem nič narobe.
Kaj je skupna točka vseh teh področij in kako tak lifestyle živeti dandanes?
Skupna točka je odnos. Najprej je odnos do sebe. Če sebi nismo pomembni, ne moremo biti do sebe odgovorni in si ne zaupamo. S tem nismo samozadovoljni in samozavestni. Če tega ni, potem delujemo iz pomanjkanja, se dokazujemo, se primerjamo in smo zavistni, lovimo druge, prehitevamo in padamo ter podiramo, kar smo naredili. Kaotični postanemo, izčrpani in nezadovoljni. Postanemo pasivno agresivni, zagrenjeni in jezni na cel svet. Paše nam biti v vlogi žrtve in hkrati nezavedno najdemo žrtev, do katere smo pa pretirano toksični in jo preganjamo. Prav tako pa iščemo čudežnega rešitelja in smo dovzetni za prevare, ujamemo se v pasti narcisov in podobno. Zato je odnos do sebe tisto prvo, potem pa gradimo naprej. A ravno odnos do sebe je pogosto preplet vseh področij. Dihanje, gibanje, prehranjevanje, dnevne navade in zavestno sprejemanje dnevnih odločitev ter posledično izražanje je tisto, kar nas v sedanjosti potem premakne z mrtve točke. Potem pa učenje, vztrajnost, sledenje strukturi. V tem kontekstu lahko jaz zelo pomagam.
Zakaj je celosten oziroma holističen pristop danes tako nujen in kako pomembno je, da pravočasno slišimo svoje telo in um?
Velikokrat slišim, da smo mi to, kar naš um verjame. To je res, ampak nekje v tej zgodbi izgubimo telo. Telo je del tega našega uma, ki ga tako poveličujemo. Če si zvijemo gleženj prvi dan dopusta na morju, bomo lahko mi zelo močno prepričani, da smo ok. Da je vse v glavi. Ampak ko bo treba prijeti vso opremo, otroke itd. in iti s plaže nazaj v apartma, bo noga rekla “fuck you” :).
Tako da je telo v skladu z umom enakovredno. To vse je eno. Zato je preplet notranjega miru, sproščenosti in posledičnega gibanja, treninga in jačanja neposredno povezan s tem, kako se mi počutimo.
Če hočemo v fitnesu podreti osebni rekord na bench pressu, se to zagotovo ne bo zgodilo vsak drugi trening. Pač pa bo obdobje, ko bomo ok, in če smo prej stopnjevali formo skozi strukturiran trening načrt, bo rekord prišel sam po sebi. Večino treningov pa bomo opravili v neki zmerni obremenitvi, mnogi bodo celo “zanič”. A če bomo vztrajni, bo rezultat prišel, brez da ga bomo mi izsiljevali.
Če pa treniramo na silo, ne upoštevamo načela regeneracije, nimamo “pošlihtanega” odnosa do sebe in hodimo v fitnes, da se dokazujemo ali pa izčrpavamo, da se ne bi rabili ukvarjati z odnosom s partnerjem doma ali pa s šefom/ico, pa je situacija za alarm. A tega pogosto sebi ne priznamo. Ker preprosto tega ne opazimo. Opazijo pogosto drugi in smo potem presenečeni, ko nam kdo namigne, kar ne želimo slišati. Smo celo pogosto jezni na osebo, ki nam je dejansko ozavestila resničen vzrok.
Kako mirnost v telesu in umu vpliva na rezultate, fizične, čustvene in življenjske?
To je osnova za napredek. Seveda pa je ta mirnost tudi mnogokrat potem lahko izgovor. Če mi delamo na odnosu do sebe ali na partnerskem odnosu, bo seveda to proces, ki bo v nas za neko obdobje sprožil cel vihar čustev in bomo še bolj nemirni kot sicer. To pa ne pomeni, da v tem času ni dobro trenirati in se gibati. Ravno nasprotno. Gibanje in trening nam pomagata. A seveda pravilno dozirana in strukturirana. Seveda rezultati med takim obdobjem ne bodo podiranje rekordov in vrh forme. Je pa to spet odvisno od posameznika do posameznika. Nekdo v takšnem obdobju nemira in preplavljenosti reagira na tak način, da ga to “podkuri” in dosega še boljše rezultate (to je pogosto vidno v vrhunskem športu), spet nekdo drug pa lahko odpove in zamrzne, se celo poškoduje.
Vsekakor pa je tudi pri tistem, ki ga podkuri nemir v sebi, to znak, da če bo tako nadaljeval, bo kmalu telo reklo “fuck off” in bo poškodba ali pa bolezen prišla z rahlim zamikom. Nihče ni superman in fizika deluje za vse enako na koncu.
Ustvaril si svojo Gibalno prakso (membership). Jo lahko, prosim, predstaviš in zakaj si se odločil za takšno obliko dela?
Ideja za tak način dela je tlela že nekaj časa in zdaj sem se odločil, da grem v to preprosto zato, da lahko več ljudi širom Slovenije spozna moj pristop in jim lahko pomagam. Moja ponudba je bila do zdaj bolj vezana na delo v živo. Ena na ena ali pa v manjših skupinah. Imam tudi skupinske spletne programe, a so vendarle programi, ki so lahko pogosto spet za mnoge omejujoči. Časovno ali pa finančno. Zato je Gibalna praksa res fajn način, da se za začetek vsak spozna z mojim pristopom do gibanja. Nihče tukaj ne potrebuje izkušenj, kakšne moči, kondicije ali pa predznanja. Je primerna za vse, ki imajo motivacijo in željo spremeniti nekaj v svojem življenju in se premakniti iz točke, kjer so. Seveda pa je namenjena tudi vsem, ki so ok in se želijo samo zmehčati, iti v pretočnost pred začetkom tedna, da se zbistrijo misli in telo pripravi na nov teden.
Kako bo praksa potekala preko Zooma ob nedeljah in kako pomaga pripraviti telo in um na nov teden?
Ob nedeljah se srečujemo ob 18.00 preko Zooma. Vsak, ki se prijavi, torej potrebuje internetno povezavo, svoj prostor nekje doma, joga podlogo in seveda nekaj pozornosti. Po vsakem srečanju, ki se snema, potem avdio posnetek naložim v spletno učilnico, kjer je dosegljiv kadarkoli za ponavljanje ali pa, če nekdo ne more ob nedeljah, pač preprosto izvaja prakso po posnetkih.
Tedenska online srečanja v živo ti skozi somatsko gibanje, dihanje in zavestno prakso pomagajo umiriti telo, sprostiti napetosti in ustvariti prostor za trajnostno spremembo.
Tukaj najprej odstraniš motilce v glavi, tisti šum, meglo in premlevanje, potem sprostiš mišice, umiriš dihanje in si povrneš sproščenost, fokus in ustvarjaš notranji mir. Tudi spoznavaš svoje telo in svoje asimetrije, napetosti in nepretočnost od znotraj navzven.
To je praksa, ki temelji na somatskem pristopu do telesa. To pomeni, da se posvetimo občutkom. Nič ni prav ali narobe, pač pa je vse izkušnja v danem trenutku. Primer: povem, da dvignete desno ramo proti stropu na počasen in pozoren način. Potem jo počasi in pozorno spustite nazaj. Navidez enostaven gib. Ko to ponavljamo in smo pozorni, je lahko premikanje desne rame precej drugače občutiti kot premikanje leve rame. Zakaj je tako? Kako mi to doživljamo, to je pomembno, in ne kar nam nekdo drug pove. Na podlagi našega dojemanja pa lahko potem tekom vaj in prakse, ki je temu namenjena, te občutke počasi, postopno tudi začnemo spreminjati. S tem se počasi spreminja naše doživljanje sebe in s tem od znotraj navzven sami, brez rešitelja, uredimo svoje kronične bolečine in podobna stanja neprijetnosti.
Pogosto bo to preplet tudi z dihalnimi praksami, tehnikami za umirjanje živčnega sistema in tudi mobility vajami, ki so nekakšen most in prehod v prakso in optimizacijo oziroma zahtevnejšo vadbo. Tako da se bo tudi sama nedeljska Gibalna praksa zagotovo stopnjevala, nadgrajeval se bo sistem in način dela. Tudi sam se bom učil in spreminjal na podlagi izkušnje, kot je to vedno potrebno, ne glede na to, kaj počnemo v življenju. Spet, ker življenje je valovanje in sprememba je edina stalnica.
Kdaj se začne uvodno srečanje in kako bodo potekala prva srečanja v sklopu Gibalne prakse?
Začnemo z uvodnim srečanjem 10. 5.2026, nato pa bodo vsa 4 nedeljska srečanja ob 18.00 brezplačna, da lahko ljudje brez obveznosti preizkusijo prakso in se z njo spoznajo. Vsa srečanja bodo potekala preko Zooma, posnetki pa bodo na voljo v spletni učilnici, do katere ima vsak udeleženec dostop.
Od junija naprej bo program na voljo v obliki mesečne naročnine 37 €, prijava pa bo možna preko spletne strani.
Kako tvoji trije glavni programi: Gibalna praksa, program 3 Temelji zdravja in individualni coaching, pomagajo ljudem doseči boljše zdravje, notranjo stabilnost in življenjski balans?
Gibalna praksa je vstop v moj proces. Primerna za praktično vse. Lahko je nekdo osebni trener ali pa strokovnjak s področja gibanja, pa bo to praksa, ki bo zanj super, ker vsi rabimo vodenje. Jaz bi se prijavil, če bi se lahko :). Primerna pa je seveda za začetnike in vse, ki jim je tak pristop zanimiv, ki se poistovetijo z mojo filozofijo, vrednotami in zgodbo, ki jo želim peljati. Če te zanima, pa nisi še določen/a, da se pridružiš online coachingu ali programom.
3 Temelji zdravja je spletni program, kjer v 3 mesecih dela na sebi, svojem telesu, dihanju in prehrani v povezavi s čustvi in tradicijo prideš do spoznanj in s sprotnim delom na navadah že spreminjaš sebe in aktivno sodeluješ. To ni program za tiste, ki jih samo zanima in bi malo probali. Je program za vse, ki imajo motivacijo, vedo, kaj je potrebno, a jim zmanjka časa, volje ali pa nimajo neke prave strukture, kako to vse skupaj izpeljati.
Osebno trenerstvo v živo je za vse, ki so iz Slovenske Bistrice ali okolice in si želijo delati z mano 1 na 1 ali pa v paru v mojih prostorih v butičnem gymu.
Online coaching je pa za vse širom Slovenije, ki jim je pristop in moj način dela blizu ter potrebujejo strukturiran program, ki je resnično namenjen njim. Skupaj postavimo pot in sistem dela na navadah, gibanju, treningu in vključujemo somatske prakse, dihalne tehnike in coaching, kolikor je potrebno glede na želje in cilje posameznika/-ce. Ves čas smo v stiku preko aplikacije, kjer imaš vsak dan za izpolniti kakšno malo navado, nekajkrat na teden pa trening, gibalno nalogo, kakšen sprehod, morda dnevnik izražanja, prehrane itd. Čisto odvisno, kaj nekdo potrebuje in v čem se želi izboljšati, za kar je takšen način dela na sprotnem spremljanju izjemnega pomena, ker sicer spremembe ni. 1-krat na mesec se dobimo tudi v živo na lokaciji v tvoji bližini, kjer te vodim v nov sklop treningov, vaj ali določenih gibanj, da je pristop kar se da oseben.
Za vsakega je določen način lahko prava izbira. Gibalna praksa je reden nedeljski “servis”, 3 Temelji zdravja so 3-mesečni proces dela na sebi in poglabljanja vase, osebni coaching pa, kot že samo ime pove, individualen pristop, ki je namenjen izkušnji in dolgoročnemu napredku, ki je trajnosten za posameznike/-ce, ki si to tako želijo.
Kakšna je tvoja vizija, kam želiš s svojim delom peljati ljudi in skupnost, ki jo gradiš?
Zelo dobro vprašanje. To je proces nenehnega učenja, spremembe, kot sem že napisal, so edina stalnica. Na prvem mestu želim sebe peljati, se spreminjati in učiti ter konstantno nadgrajevati sebe. Potem peljem druge po tej poti iz želje, ker skupnost je posledica temeljnih psiholoških potreb človeka. Nekako opažam, da se tudi ljudje sami pridružujejo meni in sodelujemo povsem nekako organsko, ko se jaz spreminjam. Seveda kdaj kdo “odpade”, pa potem pride kdo nov. Tak proces je naraven vsepovsod in prav je tako. Jaz nisem za vse dober, prav tako tudi ne želim jaz delati z vsemi. Nekako v splošnem pa je moja vizija, da smo ljudje s svojimi življenji v vsakdanu bolj zadovoljni. Ne samo na počitnicah ali pa ob praznikih ter rojstnih dnevih. Da ne potrebujemo tablet za glavobole vsak teden, da nas ne boli križ, ko se zjutraj zbujamo. Da smo vitalni, pretočni in se imamo radi in smo večkrat nasmejani kot zagrenjeni. Da uspevamo v odnosih in se polnimo enako časa, kot praznimo. Ne da se samo praznimo in napolnimo ponoči za nekaj ur premetavanja in premlevanja, potem pa akcija, ker je nekdo tako rekel, da mora biti. Ko imamo energijo, je vse lažje. Priti do energije pa je pogosto “reverse engineering”. Torej da začnemo dovajati sebi energijo skozi sproščanje in ne skozi še več dela. Ko dojamemo, da je osnova regeneracija in počitek, potem je tudi delo bolj učinkovito in dobro opravljeno. Ker vsaj jaz ne poznam lenih ljudi. V Sloveniji jih ni, tukaj vsi preveč delamo. Je pa res, da smo zgarani, nezadovoljni in premalo znamo postavljati zdrave meje. Če pa jih, pa to naredimo najbolj agresivno in si tako ustvarjamo še več stiske in si posledično potrjujemo naše domneve, da si ne zaslužimo več.
Preden zabluzim, še ena zaključna misel. Imejte se večkrat radi in se objamite, kot da si kaj “pametnega” poveste in si pridigate. Telesni stik je več vreden!
Kontakt
info@nikoakrap.com
041 464 245
Insta: niko_akrap
FB: Niko Akrap (osebni profil) in Odskočnica (stran)
Spletna: https://nikoakrap.com/
Niko, hvala za tvoj čas in poglobljen pogovor. Tvoja zgodba in pristop sta navdihujoča in verjamem, da boš še naprej veliko prispeval ljudem na njihovi poti do boljšega počutja. Želim ti vse dobro in uspešno na tvoji poti.
Maja B.♥