IZGUBLJENO S PREVODOM

Najbolj učinkovit način, da se(be) izrazimo je sila preprost: vedeti moramo, kaj točno bi radi sporočili sogovorniku. Drugače povedano, kadar smo sebi jasni, jedrnati in konkretni imamo več možnosti, da nas bo sogovornik razumel. Ne bo se nujno strinjal z nami, mogoče bo vseeno potreboval dodatno razlago, ampak v osnovi je formula preprosta: najprej se vprašaj, kaj bi (konkretno) rada in šele potem to sporoči naprej. Zdaj, ko smo predelali uvod k črki J iz Malega slovarja ljubezni – Jaz, jaznost in jasnost – in prvi del o pretirani jaznosti – Povezanost, eliksir ljubezni – se bomo lotili drugega dela, ki nam bo prav tako pomagal, da v pogovoru ne prihaja do nepotrebnih nesporazumov, da ne prihaja do t.i. »lost in translation«, ko si sogovornik zadeve, ki se tičejo nas prevaja po svoje TUDI zavoljo nas in naše nejasnosti. Nesporazum ali

NEJASNOST

je sicer pogost pojav v komunikaciji, ki se mu žal ne moremo izogniti v celoti. Povsem naravno je, da do nesporazuma pride, lahko pa stopnjo nerazumevanja zmanjšamo na minimum. Ko k meni pridejo na trening posamezniki jim vedno rečem, da bi bilo učinkoviteje, lažje in hitreje, če bi se z nama istočasno ter skupaj v uglaševanju komunikacije urila tudi njihova »lepša/močnejša« polovica.  A že če en partner začne z novimi, bolj primernimi vzorci komunikacije lahko občutno prispeva k temu, da čez čas (eni prej, drugi slej) tudi drugi partner spremeni obliko, nivo, energijo in/ali vzorec svojega navajenega načina izražanja. Seveda je pogovor med dvema odvisen tudi od neverbalne komunikacije, a tudi danes se bomo osredotočili predvsem na besede. Ogledali si bomo, kako besede lahko ustvarijo pozitivno »klimo«, ali še bolj zameglijo pot do razumevanja. Kdor je nagnjen k temu, da posplošuje, se abstraktno izraža, pridiga, predava, idealizira in premalo konkretizira, se lahko hitro oddalji od jasnega sporočila, pri čemer ima sogovornik več manevrskega prostora, da si povedano razlaga po svoje. Največkrat tako, da si povedano vzame k srcu, torej odreagira preveč »osebno«, kar pogosto pelje v užaljenost, prizadetost in umik ali nepotreben napad, kar prvega sogovornika praviloma vedno začudi do skrajnih razsežnosti.

KONKRETNA

bom, s konkretnim primerom. Še prej bi pa rada pojasnila napotek iz prvega odstavka »najprej se vprašaj, kaj bi rada.« Kaj to pomeni? Da je priporočljivo, še bolje rečeno: pametno je, da veš, kaj bi v pogovoru rada dosegla. Ali bi rada bila slišana? Če je tako, že na začetku monologa to povej. Ali bi rada bila upoštevana? Če je tako, povej naravnost. Bi rada bila pohvaljena? Če je tako, jasno povej, da to potrebuješ. Je tvoj namen, da se pobotata? Poudari to jasno in glasno že takoj, ko odpreš usta. Ali bi rada s pogovorom dosegla, da se nekaj dogovorita? Povej mu, naj te ves čas posluša z zavedanjem, da bi rada dogovor. Ali bi rada, da bo po tvoje? No, tukaj bo verjetno že a priori nastopil problem, kajti velika verjetnost je, da bi tudi tvoj sogovornik rad, da je po njegovo. Tudi tvoj sogovornik nosi v sebi podoben »rad bi«, podobne potrebe in želje, zato predlagam, da mu po tem, ko izrečeš, kaj bi ti rada vedno dodaš še: potem boš pa še ti povedal, kaj bi ti rad. 🙂 Kadar iz nas bruha poplava besed, ki so posledica močnega notranjega doživljanja (občutkov, čustev ali prehitrih misli), sami pa ne vemo točno, kaj bi radi, verjemi, da tudi sogovornik ne bo vedel. Nasprotno. Praviloma se zgodi, da si slišano prevede tako, da se za nekaj svetlobnih let oddalji od tega, kar bi govorec dejansko rad dosegel. Zato je res pametno biti konkreten. Začela bom z najbolj zahtevnim primerom, ko želimo, da je nekaj

PO MOJE.

Namesto nekajminutnega prepričevanja in teženja, ki ga sestavlja posploševanje, polno stereotipnih izjav ali idealiziranih pričakovanj, je veliko bolj pametno reči:

»Zelo si želim, da bi tole izpeljala tako, kot si jaz to predstavljam. Želim si, da bi bilo po moje! Ampak vem, da sva tukaj dva in si želim slišati tudi tvoje mnenje, potem pa bova z inteligenco, ki nama jo je podarila mati narava potrudila najti rešitev, ki bo oba zadovoljila.«

ŠE BOLJ KONKRETNO:

ONA: »Čisto vsi, ki jih poznam gredo radi poleti na morje. Normalen človek si mora privoščiti vsaj deset dni dopusta na morju. Ko sem bila majhna smo s starši hodili na morje večkrat na leto. Obožujem plavanje. Kaj mi bo dopust brez plavanja! Če si količkaj razgledan veš, da je morski zrak zelo pomemben za zdravje. Ne predstavljam si živeti z moškim, ki mu morje ne pomeni toliko kot meni. Zakaj mi to delaš? Konstantno ponavljaš, da te moti gneča, da je v hribih lepše, da je vedno vse po moje! Kako po moje, če se moram vsakič razburiti in se s tabo skregati, da gremo lahko poleti na dopust na morje?! Kaj je s tabo narobe? A se tebi zdi normalno, da se dva kregata glede tega?! Meni se ne zdi. Na začetku sploh nisi bil takšen! Kot da ti ni več do mene! Če imaš nekoga rad potem narediš tako, da mu ugodiš. Mojca mi je rekla, da njen Brane še enkrat ni nasprotoval njeni želji, da dopust preživi na morju, ker je pač normalen partner, ki zna prisluhniti svoji ženski. Mislim, da midva nisva kompatibilna in nekaj je hudo narobe!«

Zdaj pa poglejmo, kako si sogovornik lahko v glavi simultano prevaja izrečeno in si misli, da je sporočilo sledeče:

ON: »Kako čisto vsi, če jaz nisem med njimi? A jaz ne štejem? Se pravi, jaz zanjo nisem normalen. No, toliko zabit nisem, da ne bi vedel, da je morski zrak koristen. Zakaj pa sploh živi z mano? Kako, kaj ji delam?! Zgolj povedal bi ji rad, da bi rad, da kakšen dan preživimo tudi v hribih, ampak očitno jaz nisem pomemben, jaz sem luzer, ki svoji ženski ne zna prisluhniti, ne zna je osrečiti tako, da je zadovoljna. Nič ne bom rekel, da ne bo še več ognja v strehi. Mogoče pa res nisva kompatibilna in bi ji moral predlagati, da greva narazen, a mi to hoče povedati? Kako na začetku nisem bil takšen? Od začetka je jasno, da imam rad hribe, še zagotavljala mi je, da sem ji zato všeč. Kaj bi ona rada, da bom tak lolek kot Brane? Ne morem verjeti, da ji je on všeč. Ma, kar tiho bom, naj bo po njeno, da ne bom izpadel še večji butec, ampak z nama je dejansko nekaj hudo narobe.«

O HISTERIČNI NEMOČI, STISKI IN »PULJENJU LAS«,

ki jo lahko preplavijo, ker se On noče več pogovarjati z Njo in o tem, kako se Ona ne počuti slišane, razumljene, upoštevane, ljubljene – ne bomo zdaj izgubljali besed. Raje poglejmo, kako bi po zgoraj navedenih smernicah njeno sporočilo lahko bilo bolj konkretno in jedrnato, z eno besedo bolj jasno:

»Razmišljala sem in ugotovila, da je meni morje res pomembno. Se pa zavedam, kako so tebi pomembni hribi. Res si želim, da bi lahko bilo po moje en del poletja, drug del poletja pa po tvoje. Predlagam, da gremo na morje, kot običajno, v začetku avgusta, konec avgusta ali v začetku septembra pa še za par dni v hribe. Kaj misliš o tem? Upam, da ti ne bom dolgočasna, ker sem ti tokrat vse povedala mirno, brez drame in povečanega adrenalina v nastopu? (mežik)«

Seveda je to samo zgolj vzorec primera, kako lahko pride do nesporazuma, vendar ga lahko apliciramo na številne druge primere v praksi. Ko se potrudimo in nehamo izgubljati čas in energijo za neprimerno komunikacijo nas partner lahko na enkrat čudežno razume. Čudežno nam potem ostaja tudi več energije, volje in časa za druga početja, ostane nam veliko več prostora za ljubezen. In to je tisto, zaradi česar smo se povezali v partnerstvo in o čemer smo sanjali že od čisto prve pravljice o #princih, #princeskah, #vitezih, #kraljičnah in #otemkakosovsisrečnoživelidokoncanjihovihdni. 🙂

No, mi nismo še končali s črko J, s še nekaj konkretnih primerov se bomo pozabavali naslednjič. Upam, da se veseliš. Vsekakor pa si vabljena, da mi že zdaj pišeš na osrecevalnica@gmail.com in mi predstaviš najbolj značilne ovire, zanke in uganke iz vajine vsakodnevne komunikacijie. Pripada ti en brezplačen odgovor na tvoje izbrano vprašanje, ki ti ga pošljem prav tako po elektronski pošti. Kar tako, ker prihajajo prazniki in bi te rada malo obdarila 🙂